Na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je tradicionalno romanje Škofijske klasične gimnazije na Brezje in v Kočevski Rog.
PEŠ
1. ŠKG+avtobus
Zbor v cerkvi sv. Stanislava v zavodu ob 2.30.
Odhod avtobusa ob 2.40.
2. Peš od ŠKG do Brezij (zelo zahtevno – potrebna zelo dobra fizična pripravljenost)
Ura odhoda v sredo, 14. junija, ob 22.00 izpred glavnega vhoda. – ODPADE, skupina se priključi zgornji varianti
3. Kranj – Stražišče
Zbor ob 3.15 na križišču med Škofjeloško cesto in Potjo v Puškarno v Stražišču (Kranj).
Oglejte si Romarska pot iz Kranja na Brezje na večjem zemljevidu.
Datoteki .KML in .GPX (brezje-iz-kranja) za prenos v svoje zemljevide in navigacijske naprave.
VLAK + PEŠ
Za dijake je organizirana tudi oblika romanja z vlakom do Otoč in nato peš.
Zbor na postaji Ljubljana Vižmarje: ob 9.00, odhod vlaka ob 9.15 (odhod Medvode 9.21, odhod Škofja Loka 9.28, odhod Kranj 9.36), prihod na Otoče ob 9.48.
BREZJE
Praznična sveta maša je ob 11.30.
VRAČANJE
Odhod z Brezij ob 13.10.
Odhod vlaka z Otoč ob 14.10, postanki v Kranju, Škofji Loki in v Medvodah.
V Vižmarje prihod približno ob 14.51. Vlak pelje nato še do glavne postaje. Prihod malo po 15. uri.
Na to tradicionalno nočno romanje na Brezje, ste najlepše vabljeni tudi starši in vsi, ki bi se nam želeli pridružiti.
7.00 zbor v razredih in preverjanje prisotnosti
7.10 maša v cerkvi sv. Stanislava
po maši se z avtobusi odpeljemo proti Kočevskemu Rogu
približno ob 15.00 prihod v Ljubljano
Prehodili bomo približno 10 km.
Tudi letos smo se dijaki 3. letnika ŠKG na praznik sv. Rešnjega telesa odpravili v Kočevski Rog. Dan smo začeli z mašo v zavodski cerkvi, ki jo je daroval g. Jože Plut.
Potem se je začelo …
»Prišla bo ura, ko bo treba iti:
nihče ne ve, ne kam in ne zakaj,
pekel nasilja, kletev in izdaj
se bo odprl v podobi grozoviti.«
Brali smo pričevanje iz Vetrinja vrnjenih beguncev, ki so v tem času leta 1945 preko Jesenic, Kranja in Škofje Loke prišli v naš zavod. 600 ljudi v naši dvorani, dva soda za stranišče, smrad, para in hlad. Spreletaval nas je srh. A brali smo dalje …
»Ah, legel bom v razmočeno zemljo,
da udje se ko roža mi odpro,
da čuti v toplem vetru razcveto,
oči zaprl bom z ilovo prstjo.«
Stopili smo na njihovo pot. Z avtobusi smo se peljali proti Kočevskemu Rogu. Brali smo, kako je nekdo preživel štiri dni v jami, ker ni bil zadet: »Kri je pa tako tekla, da je kar žuborelo, kot bi tekel potoček po skalah s planine. S pobijanjem pa še vedno niso prenehali. Znova so padale nove žrtve z zvezanimi rokami. Najbolj je bilo grozno poslušati domobrance, ki so molili za svoje sovražnike. Na ves glas so kričali, naj jim Bog odpusti, saj ne vedo, kaj delajo.« Pobegnil je. Nam ni uspelo. Večina je pregloboko zdrsnila v zgodbo. Zadnji kos poti smo pešačili. Molili smo rožni venec. Zbrano, kot le redkokdaj.
Ko smo stali pred kipom Antigone ob jami pod Krenom, je postalo jasno: »Poklicani smo, da te naše pobite Polinejke najprej najdemo in jih slovesno pokopljemo. S tem izkažemo svojo ljubezen ne le do njihovih teles, ampak tudi do njihovih sanj.« Simbolno smo to storili. Stali smo ob jami. 160 dijakov. Popolna tišina.
Koliko usod? Koliko družin žrtev in njihovih rabljev? »Kaj doživlja nekdo, ki je še živ, morda ranjen, vržen v jamo med trupla in kri, pa nima nobene možnosti, da se iz nje izvleče? Počasna smrt, počasno umiranje, hiranje … In kaj se dogaja v ljudeh, ki so to organizirali in potem skušali živeti, kot da se nič ni zgodilo? Kaj bo z njimi? In kaj bo z nami?«
»Naši otroci s črnimi očmi
jokajo vsako noč:
zebe nas,
zebe nas,
daj tople nam volne, o Daljni!«
Naredili smo korak proč od jame in se ustavili ob kapeli, v kateri je p. Marko Ivan Rupnik postavil svoj mozaik. Miza nebeške gostije, Kristus in za mizo matere, hčere in žene pobitih. Žrtev za isto mizo vabi svojega rablja. Pretresljivo. Ob mozaiku smo stopili onstran črno-belega branja, onstran poražencev in zmagovalcev. Mesto grenkobe je prevzemala misel na odrešenje: na odrešenje tistih, ki so želeli iz svoje žrtve narediti dar, in tistih, ki se jim po tem daru odpirajo vrata h Kristusu.
Srečali smo Njega, ki edini lahko prepreči, da otroci jutri ne bomo ponovili zgodbe naših očetov. Povabil nas je k spravi, utemeljeni na odpuščanju. Naredili smo prvi korak. Pred nami je še dolga pot …
