Intervju z g. Romanom Globokarjem

V petek, 16. februarja, je v telovadnici OŠ Alojzija Šuštarja potekala zahvalna maša za 17-letno delovanje dr. Romana Globokarja v Zavodu sv. Stanislava. Slovesno mašo je daroval nadškof Stanislav Zore ob somaševanju pomožnega škofa Franca Šuštarja, upokojenega nadškofa Alojza Urana, odhajajočega in novega direktorja Romana Globokarja in Toneta Česna ter številnih drugih duhovnikov.
Objavljamo intervju z g. Romanom Globokarjem, v katerem spregovori o svojem delu, razmišljanju in občutjih v zavodu.

Kako se je zgodilo, da si se znašel v tem zavodu?

Spomladi leta 2001, ko se je zaključeval študij v Rimu, me je poklical takratni generalni vikar g. Božidar Metelko in me vprašal, če bi prevzel poučevanje verouka in duhovno vodstvo v Zavodu sv. Stanislava. To je želel tudi takratni direktor Tone Jamnik. Sam sem želel na župnijo, a hkrati je bila ta ponudba tudi nekakšen odgovor na moje želje iz preteklosti. Kot otrok in mladostnik sem želel postati učitelj zgodovine in filozofije. Tako sem lahko združil obe svoji želji. Od septembra 2001 sem bil torej učitelj in duhovni vodja oz. kaplan na gimnaziji. Istočasno pa sem kot predavatelj začel delati tudi na Teološki fakulteti. Novembra leta 2005, ko je bil g. Jamnik imenovan za škofa, pa me je prosil, da bi prevzel njegovo službo. Januarja 2006 me je nadškof Uran imenoval za direktorja zavoda. To nalogo sem torej opravljal 12 let, vzporedno s profesorskim delom na Teološki fakulteti.

 

Ohranil si nekaj pedagoškega dela.

Da, učil sem maturante. Vse generacije, razen ene, sem v 4. letniku učil vero in kulturo.

 

Torej si vse poznal?

Da, ta stik se mi zdi zelo pomemben. To sem res zelo rad delal. Eno leto sem učil tudi državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu na OŠAŠ.

 

Kaj pa je obsegala služba direktorja?

Prva stvar je koordinacija dela v zavodu, skrb za vzgojno in duhovno usmeritev zavoda, povezovanje vseh enot in skrb za duhovno življenje in usklajevanje dela duhovnikov. Potem seveda zagotavljanje materialnih pogojev za delo zavoda, sodelovanje z  ministrstvom in nadškofijo. Veliko je bilo tudi dela navzven  ̶  sodelovanje z zunanjim okoljem, z mediji. Predstavljanje zasebnega in katoliškega šolstva. Trudil sem se, da smo vzpostavili mrežo katoliškega šolstva v Sloveniji in v povezavi z drugimi državami. Iskali smo možnosti za sodelovanje. Pri tem sem ohranil in razvijal določene vezi od prej, kar nekaj pa smo jih na novo vzpostavili.

Zelo sem se trudil za graditev skupnosti v zavodu. To se mi zdi izrednega pomena. Ne le graditev stavb, ampak predvsem odnosov med ljudmi. Pomembno je, da se vzpostavlja skupnost. Število zaposlenih se je skoraj podvojilo v tem času 12-ih let. Krepiti je bilo treba skupnega duha, iskati in pokazati na elemente, ki so enaki v vseh enotah. Ni dovolj, da se gradijo stavbe, graditi je treba skupnost in pomagati k rasti vsakega posameznika. To je krščanski humanizem; skrb za celostno rast ljudi na vseh področjih: telesnem, intelektualnem, odnosnem, čustvenem, socialnem in duhovnem. Prizadevanje za iskrene osebne odnose, za preseganje individualizma, ki je glavna bolezen sodobnega časa, ki poriva človeka v samoto in medsebojno tekmovanje. Želel sem si, da bi bilo to preseženo in da bi gradili skupnost. Pomembno je, da je tudi za učenca v zavodu osnovno okolje, v katerem živi, skupnost, naj bo to razredna skupnost ali vzgojna skupina. Večina dogajanja  ̶  praznovanja ali delovni projekti  ̶  poteka danes v manjših skupinah. Na začetku mojega delovanja je bilo precej praznovanj skupnih. Potem pa smo začeli obhajati bogoslužja v manjših skupnostih, ker te omogočajo večjo pripadnost in močnejšo čustveno povezanost. Nisi le številka, si sodelavec, si akter in si povezan v tej skupnosti.

Med sodelavci je pomembno zaupanje, ne sistemska kontrola ali nadzor, ampak da vsak dela svobodno in avtonomno na svojem področju, za podporo pa se lahko obrne na sodelavce ali vodstvo. Pri snovanju vizije zavoda nismo nikoli hoteli dati nekih ukazov od zgoraj navzdol, pač pa obratno, iz mnenj zaposlenih iskati, kaj je naša skupna vizija. Kaj je tisto, kar nas povezuje? Direktor je tisti, ki zbira ideje in v plemenitenju idej pomaga, da to obrodi sad, da uspe. Vsak lahko prispeva svoj del, uresničuje svoje ideje in drug drugega podpiramo pri tem. Vodstvo je tisto, kamor se ideje stekajo, potem pa vodstvo te različne ideje koordinira med seboj. Seveda, kolikor se da v tem šolskem prostoru, ki ima tudi neke svoje zahteve, ki jih moramo upoštevati.

Tretje pa je pomen ustvarjalnosti. Ni najpomembnejše znanje, pač pa ustvarjalnost. Sposobnost razmišljati izven danih okvirov. Biti odprt za nove izzive, za drugačen svet, kot je bil do sedaj. Upati si najti drugačne rešitve, kot so jih našli drugi. Iščemo možnosti, da bi vsak našel mesto, da bi se lahko izrazil. Kjer bi lahko njegove osebne sposobnosti prišle do izraza. Krepiti sposobnosti, da bi se lahko izrazili, svoje želje, ideje. Biti ustvarjalni in inovativni. Kako sem se sposoben odzvati v določenem trenutku na nek kreativen način. Zmožnost na popolnoma nov način povezovati različne elemente med seboj. Tukaj se je precej spremenilo. Ustvarjalnost se pokaže, ko znam na nek nepredvidljiv, popolnoma nov način povezati vse, kar imam  ̶  znanje, izkušnje, ideje in hrepenenja  ̶  v nekaj novega. Za to je v šoli premalo prostora.

 

Ali si želel, da te nasledi Tone Česen? Da, seveda. Jaz sem ga predlagal.

 

Kako si lahko živel svoje duhovništvo?

Velikokrat se misli, da duhovniki, ki delamo v šoli, nismo v pastorali. To me je vedno jezilo. Delovanje v zavodu je zame pastoralno delovanje. Vse svoje delo sem doživljal kot pastoralno dejavnost. Najbolj pa sem živel svoje duhovništvo pri duhovnih obnovah, osebnih pogovorih in spovedih ter duhovnih vodstvih. Zaradi določil cerkvenega prava sem v času, ko sem bil direktor, sprejel tudi večjo žrtev  ̶  zaradi funkcije direktorja nisem smel spovedovati in biti duhovni vodja svojim dijakom in zaposlenim.

Zadnjih sedem let sem tudi duhovni pomočnik na župnijah Sora in sv. Katarina. Tam sem izkusil tudi utrip župnijskih občestev, maševanje in oblikovanje župnijske skupnosti. Sicer pa je bila duhovniška služba v zavodu bolj intenzivna v času kaplanovanja. Kot direktor sem imel ogromno administrativnega dela, poskrbeti je bilo treba tudi za gradnjo novih prostorov. Veliko je bilo stvari, ki niso neposredno povezane z duhovniškim delom. Izreden pomen za mojo duhovniško identiteto pa je imela duhovniška skupnost v zavodu.

 

Je bil to kraj, iz katerega si črpal?

Seveda. Duhovniška skupnost je bila zame podobno, kot je družina za večino drugih ljudi. Skupnost, v kateri sem se počutil sprejetega, slišanega. S sobrati sem lahko podelil svoja doživljanja, kaj se dogaja z menoj, kaj v zavodu, kaj v svetu, kaj v Cerkvi. Odnosi niso bili zgolj formalni, ampak resnično prijateljski in zaupni.

 

Ali je ta duhovniška skupnost obstajala tukaj, že preden si prišel?

Ne na tak način. Ko sem postal direktor, sem postavil osnovni red za življenje duhovniške skupnosti. Vsako jutro skupna jutranja molitev, vsak ponedeljek skupna večerna molitev, tedenska refleksija in načrtovanje ter skupna večerja. Ogromno pa je tudi neformalnega druženja med nami predvsem v poznih večernih urah, kjer si lahko podelimo, kaj smo doživeli preko dneva. Pri izbiri duhovnikov za delo v zavodu sem vedno gledal tudi na to, če so pripravljeni živeti v skupnosti.

 

Si tako skupnost že kje videl ali si jo sam zasnoval?

Tak način skupnega življenja sem izkusil v času svojega študija v Rimu v zavodu Germanik.

 

Povezanost duhovnikov se v zavodu zelo čuti. Istega duha nosite. Kako gledaš na stanje na področju duhovnosti v zavodu?

Opažam kar velike spremembe. Ko sem prišel v zavod, je bila obvezna jutranja molitev ob 7.00 za dijake v dijaškem domu. Dejansko je bila zavodska cerkev polna. Skoraj vsi so prišli. Danes to ni več mogoče. Vprašanje je tudi, kakšni so bili sadovi tiste obvezne molitve. So zato tisti dijaki bolj oblikovali svojo duhovnost? Nisem prepričan. Rezultati ankete, ki smo jo izvedli ob 20. letnici prve mature na ŠKG, kažejo, da ne. Generacije izpred 17-ih let so najmanj ohranile stik s Cerkvijo. Zato vidim, da se je potrebno odzivati na pravi način na potrebe mladih ljudi. Kaj narediti? Vidimo, da je trend upadanja cerkvene prakse danes v Sloveniji zelo velik. V zadnjih 10-ih letih se je število krščenih otrok zmanjšalo za 15 %. Vprašanje je, kako posredovati evangelij, da ga bo mlad človek sprejel kot odrešenjsko sporočilo za njegovo življenje. Trudil sem se, da bi pokazali, da krščanska vera ni v nasprotju z znanostjo in sodobno družbo, pač pa je notranji kvas, ki vse dobro in plemenito prekvaša in vsemu daje presežni značaj. Da ne gre za nasprotovanje ali gradnjo nekega paralelnega sveta temu, kar se dogaja v šolstvu, znanosti in kulturi. Gre za nekaj več kot le za človeške zadeve in načrte. Glavno duhovno vodilo vsem pedagoškim delavcem v zavodu je, da delamo za odrešenje teh otrok in mladih. Verjamem, da je vse naše delo del odrešenjskega načrta. Če molimo, molimo za to, da bi vse naše življenje postalo nekaj nebeškega, odrešenega. Želel sem si, da ne bi ločevali med običajnim  in duhovnim življenjem. Živeti duhovno pomeni na drugačen, bolj poln način živeti to zemeljsko resničnost. Če na primer učim nek predmet, delam to, ker mi je mar za usodo teh otrok, na ta način upam, da jim bom pomagal izpolniti njihovo življenjsko poslanstvo.

 

Kaj ti je dajalo zadovoljstvo v tej službi? Za kaj si Bogu hvaležen?

Res sem hvaležen Bogu, da sem lahko prišel sem. Bogu sem se dal na razpolago, nisem iskal svojih koristi in ugodnosti, čeprav sem tega tudi prejel v obilju. Že takoj, ko sem prišel, sem se počutil sprejetega. Pogovori z dijaki so mi dali veliko veselja, prav tako tudi druženje s kolegi, sodelavci. Čutil sem, da je to moj dom. Moja moška plat šteje rezultate in ko se vprašam, kaj sem konkretnega naredil, vidim osnovno šolo in vrtec. To je pa res velika stvar. Koliko je bilo ovir, takšnih in drugačnih, s strani mestne občine, nadškofije. Ko so se porušili koncepti s prvimi in drugimi arhitekti, razpis, nobena rešitev ni bila res prepričljiva. Da nam je to uspelo sprojektirati, zgraditi. Zagotoviti finance za gradnjo. Da smo se po 6-ih letih delovanja osnovne šole preselili v nove prostore. Skoraj neverjetno. Vedno, ko bom prišel v zavod, mislim, da mi bo zaigralo srce.

Najbolj sem vesel, ko vidim, da lepota stavbe vpliva na zadovoljstvo zaposlenih, učencev, staršev, obiskovalcev. Stavba zaživi, ko so notri ljudje. Opazovati ustvarjalni utrip v naših prostorih mi daje res veliko zadovoljstvo. Že samo, da grem na obisk v vrtec, me poživi.

 

Kaj boš pogrešal?

Zelo bom pogrešal poučevanje v gimnaziji. Pomembno se mi zdi z dijaki razpravljati o etičnih in družbenih vprašanjih. Skupaj prihajati do spoznanj, da ni vse odvisno od denarja, da ni človeška blaginja odvisna od tega, koliko imam denarja ali moči, ampak od tega, koliko sem človek. Koliko sem sposoben v drugem prepoznati bitje z istim dostojanstvom, kot ga imam sam. Lahko sodelujemo, lahko pa se uničujemo. Pomembno je iskati poti, kako biti človek, ki zna sodelovati, kako skupaj z drugimi ustvarjati dobro, od katerega bomo vsi imeli koristi. Tudi dijaki so imeli radi te ure. Samo vodenja zavoda ne bom tako zelo pogrešal. Posebej ne birokracije in urejanja dokumentacije. Vodstvene in kadrovske odločitve so ena zahtevnejših zadev. Načelno sem se držal tega, da bi čim bolj objektivno presojal stvari. Pri zaposlovanju sem izbral tistega, ki nas je najbolj prepričal. Nikogar nisem vzel samo zato, ker bi bil moj znanec. Zaposlili smo tistega, za katerega se mi je zdelo, da bo lahko najbolje opravljal delo, ki mu je zaupano. Tudi če smo s kom kdaj prišli navzkriž, če nismo imeli vedno enakih idej, nisem nikoli doživel, da bi kdo delal zahrbtno. Z vsemi zaposlenimi sem imel korekten odnos. Če pogledam zdaj na celoten kolektiv, lahko rečem, da z mirom v srcu zapuščam zavod, ker se mi zdi, da stvari lepo tečejo. Idealno ni, ampak v realnem svetu ni nič idealno. Obstajajo določene napetosti, vendar pa je temeljno vzdušje zelo konstruktivno in vzpodbudno.

 

Kaj ni dokončano, kaj predajaš naprej v druge roke?

Leta 2017 se je iztekla desetletna vizija zavoda, ki smo jo oblikovali leta 2007. Zdaj se je že začelo snovanje nove vizije. Skupaj z ravnatelji enot in duhovniki smo naredili analizo, kaj je bilo uresničeno pri sedanji viziji, analizirali smo tudi osnovna izhodišča za oblikovanje prihodnje vizije. Računam, da bodo v nadaljnjem procesu zopet vključeni vsi sodelavci v zavodu, da podajo svoje predloge in ideje.

Kaj je bistvena sprememba danes? Digitalizacija našega življenjskega okolja. Tudi midva opravljava tale intervju s pomočjo pametnega telefona. Večino stvari danes delamo, komuniciramo, ustvarjamo preko digitalnih medijev. Na kakšen način vzgojiti mlade za življenje v tem svetu, da bomo s tem plemenitili človečnost, ne pa je izgubljali. Biti človek mora biti še vedno temeljno poslanstvo vzgoje in izobraževanja. Humanizirati človeka, ga narediti bolj človeškega, bolj čutečega, bolj sodelovalnega. Poudarjati stvari, ki so bistvene za človeka: odnos, volja, razum, svoboda, ustvarjalnosti. To so lastnosti, ki delajo človeka Človeka.

Kako to narediti v digitalni dobi? To predajam kot izziv. Kako oblikovati prostore v šoli, koliko elektronskih naprav naj bo znotraj učnega procesa? Še vedno zagovarjam koncept učilnice v naravi, ki smo ga razvili v OŠ in vrtcu. Vesel sem, ko vidim otroke popoldne zunaj in ne notri za računalnikom. Potrebno je stalno osmišljanje stvari, ki jih počnemo.

Drugo, kar predajam kot nedokončano, je še neizpeljan koncept predmeta VIK za OŠ na tak način, da bi to odgovarjalo konceptu šolskega predmeta, ne le, da bi bila to kateheza, ampak širše, da bi predmet posredoval osnovno znanje o religiji, duhovnosti. Kako to narediti, da bi vzpostavili komplementaren odnos med šolskim predmetom vera in kultura in župnijskim veroukom. Šole ne razumem kot župnije. Šola je širši prostor in ima drug namen. Ima namen vzgoje, v katoliški šoli je pomembna tudi duhovna razsežnost, vendar je župnija tista osnovna skupnost, kjer se poglablja krščansko življenje. Zato je tudi verouk na župniji namenjen uvajanju v krščansko prakso, medtem ko je pouk vere in kulture namen je spoznavanju verskih vsebin krščanstva in drugih religij ter iskanju odgovorov na temeljna duhovna in etična vprašanja. Želel bi si, da bi razvili tak predmet, , da bi bil uporaben in primeren tudi za javne šole. Pouk o verovanju, verstvih, duhovnostih, kulturnem izročilu.

 

Kakšni so tvoji načrti za naprej? So bile zdravstvene težave v lanskem letu povod, da predajaš svoje delo v zavodu?

Ne. To, da zaključim svojo direktorsko službo, je posledica dejstva, da se v jeseni odpira delovno mesto za polni delovni čas na fakulteti zaradi upokojitve mojega kolega. To sem vedel že pred dvema letoma in sem v dogovoru z nadškofom prevzel tretji mandat za dve leti. Moj zdravstveni zaplet pa mi je dal jasen znak, da se moram tega dogovora držati. Zdravstveno pa sem zdaj kar dobro.

Delovni dan direktorja zavoda je popolnoma nepredvidljiv. In to je res velik stres. Nikoli ne vem, kaj me bo doletelo v določenem dnevu. Stalno je treba krmariti med tem, kar drugi pričakujejo, da bom naredil, in tistim, kar lahko naredim oz. kar presodim, da je prav. Pričakovanja drugih velikokrat presegajo dejanske možnosti. Ne morem rešiti vseh problemov. Nisem Bog, da bi vse zmogel. Pa še Bog pušča ljudem svobodo. Velikokrat sem dal kakšno iniciativo, kakšen predlog, kako bi lahko rešili kakšno situacijo, pa posamezniki trmasto vztrajajo pri svojih predstavah in se ne premaknejo niti za milimeter. Zame je bilo vedno boleče, če nismo uspeli priti skupaj. Moja izkušnja je, da če se ljudi notranje ne dotakneš in jih ne nagovoriš v srce, nobeno pregovarjanje nič ne pomaga, ker bo človek še naprej vztrajal v svoji smeri. Neko spremembo lahko narediš šele, ko notranje nagovoriš določeno število ljudi in jih premakneš v skupno smer. S samo močjo avtoritete danes ne moreš narediti veliko. Avtoriteta ima veljavo le, če je res osebno prepričljiva. V tem je res teža vodstvene funkcije. Držati skupaj ljudi, ki imajo močan značaj in veliko sposobnosti ter željo, da bi pustili vsak svoj oseben pečat. Kako ustvariti iz tega skupno zgodbo? Kako omogočiti, da si ne hodimo po prstih, pač pa drug drugega podpiramo.

 

Čemu se boš posvetil naprej?

Računam, da se bom lahko bolj posvetil znanstvenemu in raziskovalnemu delu. To je zdaj 17 let ostalo v ozadju. Posvetil se bom vprašanjem, kam gre ta svet in kako posredovati etične vrednote današnji mladim, današnjemu človeku. Zanima me predvsem pomen skupnosti in doživljanje skupnosti v sodobnem svetu. Kakšen je npr. koncept prijateljstva danes? Se pojmovanje prijateljstva v digitalni dobi spreminja? Osebno vidim ogromno prednosti v povezovanju, ki ga omogoča sodobna digitalizacija. Lahko čutim s človekom, ki je na drugem koncu sveta, lahko ga pokličem, molim zanj, po drugi strani pa sem lahko izgubljen v mnoštvu teh odnosov in popolnoma izgubim občutek za bližnjega v svoji okolici in občutek odgovornosti zanj.

Zelo se veselim tudi dela na področju univerzitetne pastorale: študentske in pastorale univerzitetnih profesorjev. Kot študentski duhovnik bi rad študentom ponudil dodatno izobraževanje v krščanskem humanizmu, zato da bi skupaj z znanjem dobili tudi krščanski vrednostni pogled na človeka in na svet, da bi razumeli, da ni nasprotovanja med vero in razumom. Zdi se mi, da veliko mladih skozi študij izgubi stik z vero in Cerkvijo, ker verjamejo laicističnemu pogledu na svet, ki pravi, da je znanost presegla verski pogled na svet. Poleg tega pa razmišljam, kako bi omogočili študentom, da bi se lahko srečevali za molitev, za petje, za adoracijo. Za univerzitetne profesorje načrtujem romanje v Rim enkrat v začetku študijskega leta. Želim si pripravljati duhovne vaje za mlade, predavanja. Imam že neke namige študentov medicine in pedagogike, da bi radi imeli srečanja, na katerih bi poglabljali etična vprašanja.

 

Kaj bi rekla za konec? Zdi se kot Ps 65, ko govori o blagoslovu, dobri letini in hvaležnosti.

Da, res, vsa ta leta so bila blagoslovljena. Mnogo stvari se je zgodilo, kar tako … bi rekel, po Svetem Duhu. Za vse sem hvaležen.

 

Intervju pripravila Zdenka Candellari, januar 2018

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.