Na Stični mladih 2016, ki je bila že 35. po vrsti, je imel svojo stojnico tudi Zavod sv. Stanislava. Zavodski kaplani so skupaj z dijakinjami in dijaki predstavljali predvsem gimnazijo in dijaški dom ter uživali v družbi več tisoč mladih iz cele Slovenije. V nadaljevanju si lahko preberete zapis dijakinje o letošnji Stični.
Ura je bila natanko 7.47, ko je iz Glavne železniške postaje v Ljubljani odpeljal vlak proti Ivančni Gorici. Po vagonih so se razlegali vriski in pozdravi, med njimi pa so se prerivali člani ekipe Stične mladih in se trudili obdržati red pri prodaji vozovnic.
Bil je 17. september, zato je bilo od zgodnjega jutra na nogah 300 prostovoljcev in najbrž še enkrat toliko prebivalcev Stične, menihov, gasilcev, prevoznikov in vseh ostalih organizatorjev. Ob 9.00 se je začelo. 5000 mladih je napolnilo samostan (a verjemite, beli menihi bodo še vedno veseli, če se jim kdo pridruži za daljši čas) in okolico. Stična band in animatorji so za vzdušje na dijaškem programu poskrbeli na osrednjem prireditvenem prostoru ob cerkvi in kdor ni sledil temu, se je mudil pri stojnicah, kjer so razne katoliške ustanove (naš Zavod ni bil izjema) skrbele, da so svojo prepoznavnost in poslanstvo širile med mlade.
Vrvež se je nekoliko umiril med 11.30 in 13.00 uro, saj so v tem času potekale delavnice. Kako živeti z otrokom z downovim sindromom, kaj bo s prihodnostjo Slovenije, kaj naj z Božjim usmiljenjem, kaj so mala občestva in še mnogo vprašanj je na teh dobilo odgovore. Kdo so The Sun? Res so italijanska rock skupina, ki je s svojim pričevanjem o spreobrnjenju napolnila cerkev, so pa tudi mnogo več. Posnetek njihovega pričevanja bo SKAM objavil v prihodnjih dneh.
Ko je ura odbila 13.00, smo se posedli pod drevesi in strehami ali pa na travo z odprtim dežnikom v eni in s sendvičem v drugi roki. Bil je čas kosila in tega si zaradi dežja nismo pustili motiti. Zatem se je začela maša. Pršenje ni odnehalo, a smo kljub temu, hvaležni za dar sonca, ki nas je grelo dopoldne in za dar dežja, ki ga potrebuje zemlja, pokleknili v luže in mokro travo med povzdigovanjem.
Res Bogu hvala za dan, poln priložnosti, da se srečamo z Njim, za ljudi, ki so nas k temu spodbujali in ljudi s katerimi se srečujemo zdaj. In jim služimo kot orodje Božjega usmiljenja, da bi Ga spoznali tudi oni.
Marija Poklukar
