Prvi vikend počitnic, preživet z vzgojiteljem in šolskim kaplanom v župnijskem domu sredi gozda (in ja, do tja vodi le makadamska cesta)? Zveni kot zelo slaba šala? Tako sem namreč preživela začetek jesenskih počitnic in bilo je nepozabno.
Ko sem se v petek zvečer po makadamski cesti prvič pripeljala do cerkve Svetega Mohorja pri Moravčah, sem bila predvsem zaskrbljena, saj smo bili nastanjeni dobesedno na sredini gozda. Ker sem prispela nekaj ur za vsemi ostalimi, sem prišla na sredini družabnega večera. Igrali smo se »vroči stol«, kar je potekalo tako, da je vsak moral sesti na stol na sredini sobe (kar je precej očitno iz naslova igre) in odgovarjati na vprašanja sovrstnikov in vzgojiteljev. Bilo je zabavno, dokler se nismo drug za drugim počasi vdali spancu (ki je bil po napornem tednu zelo zaslužen). Naslednji dan nismo imeli preveč časa za poležavanje, saj smo si morali zajtrk, tako kot tudi vse ostale obroke, skuhati sami. Tako so tisti, ki so bili za to zadolženi, začeli s pripravo umešanih jajc in slanine, ostali pa smo se odpravili na (zelo) kratko jutranjo telovadbo.
Čez dan smo imeli, podobno kot na duhovni obnovi lani, zmenke, le da nas je bilo zdaj tako malo, da smo se lahko po deset minut pogovarjali prav z vsakim (vključno z vzgojiteljem in kaplanom Zlobkom). Čas je bil načeloma omejen na deset minut, a smo se pogosto zaklepetali, tako da smo na koncu za 10 pogovorov potrebovali skoraj celo popoldne. Sledil je ogled filma Prijatelja (kar je bilo pomembno predvsem za počitek naših glasilk po vseh desetminutnih pogovorih), ki je po mojem mnenju eden boljših filmov – poleg tega je v francoščini! Po večerji (posebna zahvala gre Simonu iz 3. č za njegovo široko znanje o bučah in raznih način njihove uporabe – meni najljubši je bučna juha, ki smo je bili vsi deležni) smo organizirali družabni večer, na katerega smo se tisti, ki v kuhinji nismo imeli posebnih zadolžitev, pripravljali z večurnim igranjem Activitiya. Na sporedu so bile vse običajne družabne igre, ki smo jih deležni na raznih duhovnih obnovah in skupinskih vikendih, najbolj pa smo uživali med igranjem morilca, kjer sta s svojimi sposobnostmi presenetila predvsem kaplan in naša sošolka Klara, ki ji je uspelo nepričakovano ubiti vse štiri preostale nasprotnike in zmagati. Skupaj smo vztrajali do poznih večernih (ali zgodnjih jutranjih, prepuščam vaši izbiri) ur, kar pa seveda ni pomenilo, da smo naslednji dan lahko spali dlje. Zjutraj je bilo po zajtrku in skupinskem pogovoru o filmu, ki smo si ga ogledali prejšnji dan, potrebno organizirati vse za sveto mašo, kar je potekalo tako, da smo po parih dobili zadolžitve, se nato dvajset minut pogovarjali in družili in nato vse napisali v nekaj minutah tik pred odhodom v cerkev. Po maši je sledilo kuhanje (za večino pa igranje Activitya ob kaminu) ter nato pospravljanje med sladkanjem s pecivom (za katerega se moramo zahvaliti Katarininim sestram, ki so nas prišle obiskat). Ker smo si delo porazdelili, nam je vse uspelo opraviti precej hitro in kmalu je nastopil čas, da se začnemo poslavljati. Tako smo skupaj preživeli še nekaj časa na verjetno zadnjih, prijetno toplih jesenskih žarkih, kjer smo že obujali spomine na vse, kar smo skupaj doživeli. Sledila je panoramska vožnja (in ja, Moravče so resnično tako lepe, kot jih vedno opeva Katarina) v kombiju Škofijske klasične gimnazije ali avtomobilu naših staršev. Utrujeni, a polni novih doživetij smo se tako v nedeljo odpravili vsak na svoj konec Slovenije, od skupnega vikenda pa so nam ostali le lepi spomini, želja po piškotih, ki so jih za naš vikend spekli Klara in pomočniki, in seveda tisto najpomembnejše – mnoga na novo spletena pa tudi utrjena prijateljstva. Zato lahko še enkrat rečem, da mi ni žal, da sem prvi vikend počitnic žrtvovala za svojo vzgojno skupino.
Jerneja Koren, dijakinja 5. vzgojne skupine
