Imela sva boben in lajno, v Ljubljano veselo sva šla, Marogico gledala bajno, vtisov sva zvrhana vsa.
Kot korenine, kot podgobje smo stkali micene vezi, ki vežejo prav vse ljudi, iščoč si znanja, ne udobje.
V gozdu je učilnica, oj učilnica iz dreves. Iz zelenja zidana s krošnjami vse do nebes. Svinčnik drobna palica in radirka listov par, kostanj bo nam malica, vse daruje Bog, Vladar.
Anže je bil prišel med nas, pred tremi leti kuhe as. Slaščice z nami je varil, v praktikumu nas učil.
Pok! ježica je na tleh, kostanj en se odvali, drug v ježici potaji, tretji v listju se izgubi. Je kostanja kar za tri.
O Histria, kjer naše so galeje med skalnate čeri si našle pot in je Rimljan prebival tod, zdaj iz Emone, glej, latinski rod sledove išče epopeje.
Noč je čas za spanje ali za raziskovanje. Niso prazne marnje – četrtošolcev sanje.
Iz te moke pač bo kruh, zamesi, vzhajaj, vse brez muh. Koruzo zrobkaj si rumeno, medtem pa bode že pečeno.
Kako so lične črke, kako je mehka glina, kako je v Guncljah iz lesa mizarska zgodovina! Vse to je naša dediščina, vse to je zgodovina, vse to je dedov veščih rok spomin in domovina.
