Duhovna misel

25. nedelja med letom

Mt 20,1-16

Ko sem pred dnevi prebral evangelij današnje nedelje o delavcih, ki ob različnih urah pridejo v vinograd, sem se spomnil izjave našega nekdanjega ekonoma g. Homarja: »Ni toliko pomembno, kako visoka je moja plača, bolj pomembno je, kako visoka je plača mojega sodelavca.« Ljudje se vedno primerjamo med seboj in iščemo pravičnost. Ob teh primerjavah pa smo skoraj vedno razočarani, saj se nam zdi, da je življenje krivično, da smo v primerjavi z drugimi premalo cenjeni, opaženi, nagrajeni … Primerjava z drugimi nas od znotraj gloda in razjeda naše življenjsko veselje.

Jezus za izhodišče današnje prilike vzame prav to prvinsko človeško izkušnjo in želi osvetliti to naše doživljanje z Božje perspektive. Pripoved je zelo preprosta. Gre za trgatev, kjer nekateri začnejo delati zgodaj zjutraj, potem pa pridejo še skupine delavcev dopoldne, opoldne, popoldne in eno uro pred koncem. Ob zaključku dela pa dobijo vsi enako plačilo. Gre za Božjo pravičnost, ki hoče dati vsakemu toliko, kolikor potrebuje za dostojno življenje. En denarij je bilo pošteno dnevno plačilo. Verjetno lahko razumemo tiste, ki so delali ves dan, da so godrnjali nad tako uravnilovko. Ni pošteno! Predvsem ni pošteno, da so tudi zadnji dobili enako plačilo. Mogoče se tudi mi kdaj pa kdaj tako počutimo.

Pa vendar … Tisti, ki so začeli delati zjutraj, so imeli gotovost, da bodo zvečer domov prinesli en denarij, lahko bili so mirni, da bodo lahko preživeli sebe in svoje družine. Lahko so bili veseli, da so dobili delo. Medtem ko so tisti zadnji ves dan preživeli v negotovosti in strahu, da ne bodo dobili dela in zaslužka. Tavali so sem ter tja, a jih »nihče ni najel«. Niso se znašli v pravem trenutku na pravem mestu. Bili so spregledani. Končno jih je nekdo najel eno uro pred koncem dneva. Vsaj nekaj bodo dobili, si mislijo. Gospodar pa jim v svoji dobroti podari celodnevno plačilo.

Jezus želi povedati, da je Božja dobrota neizmerna in da Bog ne dela razlike med ljudmi. Vsi smo poklicani za polnost življenja, za večnost. Vsi smo poklicani, da sodelujemo pri izgradnji Božjega kraljestva. Nekdo se pridruži že zelo zgodaj, nekdo pa lahko pride zelo pozno, zadnjo uro. Če sem se pridružil že zgodaj, potem sem lahko hvaležen in vesel, da imam možnost, da že živim polnost življenja. Paziti moram, da ne bi postal podoben starejšemu sinu iz prilike o usmiljenem Očetu, ki je bil zagrenjen zaradi Očetove brezmejne ljubezni.


Roman Globokar

 

Save

© 2016 Zavod sv. Stanislava.