ZGODOVINA

Duša vsakega zavoda, ki skrbi za vzgojo in izobraževanje mladih, je knjižnica. V njenih nedrjih se skriva bogastvo človeškega rodu, v njej si širijo svoje strokovno znanje profesorji in dijaki, ki odkrivajo nova obzorja, hkrati pa se v njih rojevajo nove ideje. To je vedel tudi ustanovitelj Kn. šk. zavoda sv. Stanislava g. nadškof A. B. Jeglič na začetku dvajsetega stoletja.. Zato so v tedanjem zavodu imeli bogate zbirke knjig v več knjižnicah: profesorski (svetni in duhovni), dijaški, francoski in nemški knjižnici. Vsega skupaj je knjižna zaloga v letu 1940 štela 11.400 del v 30.478 zvezkih. Precej teh knjig je priskrbel ustanovitelj, mnogo so jih podarili profesorji zavoda in številni odbrotniki po Sloveniji. Pred vojno so za knjižnice skrbeli: profesorji Anton Jarc, dr. Jožef Demšar, Franc Rebol, Jernej Pavlin, Franc Belec, Jakob Šolar, Franc Jere in Janez Samsa.

Med drugo svetovno vojno so Nemci knjige, v kolikor jih niso požgali in razmetali, zvozili v Kranj, kjer naj bi osnovali osrednjo knjižnico za Gorenjsko. Po odhodu Nemcev je prišla v Ljubljano; nekaj knjig je po vojni prevzela Teološka fakulteta v Ljubljani, drugi del je postal del knjižnega fonda v malem semenišču v Vipavi, nekaj izdaj latinskih in grških klasikov pa je pristalo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Sedanja knjižnica, poimenovana po zadnjem ravnatelju predvojne Škofijske klasične gimnazije in imenitnemu slavistu dr. Antonu Brezniku, je obudila staro tradicijo kvalitetne humanistične knjižnice v začetku leta 1994. Popolnoma na novo oblikovana knjižnična zaloga je našla prostor na 100 kvadratnih metrih v lepih, svetlih prostorih. Čitalniški prostor (14 sedežev) z okoli 150 naslovi revij je bil v sklopu prostora za knjige v prostem pristopu, z enim računalnikom za uporabnike.
 

Tudi v leta 1993 obujenem zavodu se je ponovni ustanovitelj g. nadškof dr. A. Šuštar zavedal pomembnosti knjižnice, zato je zrasla na >pogorišču< nova knjižnica od številke 1 naprej s pomočjo darov založb in številnih posameznikov (izmed katerih izstopajo del knjižnice nadškofa dr. A. Šuštarja, zapuščina prof. Franceta Vodnika, knjižnica duhovnika g. Ivana Petriča, del knjižnice duhovnika g.Tomaža Holmarja, knjižna zbirka Sonje in Marijana Sterleta, bogata knjižnica dr. Janeza Zdešarja in Münchna, zapuščina prof. Slavka Mihelčiča ter knjige Mateja Roesmanna iz Amerike), hkrati pa se širi z rednimi nakupi.

Za knjižnico je v letu 1993 najprej skrbela bibliotekarka Darja Mohar Pestotnik, njeno delo je od jeseni l. 1994 do 1999 nadaljevala prof. Jožica Koder, leta 1996 pa je s strokovnim delom začel bibliotekar Boštjan Roblek.

Pomembni mejniki so: začetek računalniške obdelave gradiva v letu 1996 (v sistemu COBISS), prehod na avtomatizirano izposojo 1998 leta, v letu 1999 pa pridobitev novega skladiščnega prostora.

Zaradi rastoče zaloge in povečanega obiska (letno beležimo okoli 21.000 obiskov) ter potrebi po ustrezni študijski in časopisni čitalnici ter računalniški sobi je knjižnica začela pokati po šivih - kar je pomenilo klic po novih prostorih.

V tem letu (2002) pa se je prebudila sredi jesenskega sonca nova lepotica. Glavna pobuda je bila v rokah g. direktorja prelata dr. Antona Jamnika, ki je bibliotekarju Boštjanu Robleku zaupal oblikovanje vsebinskega dela nove knjižnice. Ideja se je v glavi knjižničarja rojevala več kot dve leti, zato nekateri celo pravijo, da je ta otrok malo tudi njegov. Vse je raslo v sanjo, ki je iskala stik z resničnostjo in stkalo se je to, kar lahko vidite danes. Pri tem pa je bil izredno dragocen čas pravega in ustvarjalnega dialoga med bibliotekarjem in arhitektom Gašperjem Demšarjem, ki je znal prisluhniti zahtevam bibliotekarske stroke in jih prenesti v veličasten in uporaben arhitekturni projekt.

V nekdanjih prostorih Studia Slovenica je bilo načrtovano srce knjižnice, z najbolj glasnim utripom, ki ga spodaj ležeči galerijski prostori oviti v zvoke glasbene šole, ne bi mogli toliko motiti kot študijske čitalnice v gimnazijskem predelu. Vse je zasnovano v obliki spirale na kateri je najprej nanizan prostor vodje knjižnice, ki se prelije v izposojevalni prostor s knjižno zalogo v prostem pristopu z vgrajenim biserom časopisne čitalnice in referenčne zbirke, uglašenim na duha uporabnika knjižnice, željnega zabave, sprostitve, zaupnega klepeta, radostnega smeha, vedoželjnega pitja bibliotekarjeve razlage in radovednega brskanja in šelestenja znotraj vsega bogastva knjig in periodike. Slednji prostor se spoji preko mirnega prehoda z računalniško sobo, obdano z neknjižnim gradivom. Tu se dogajanje v knjižnici začenja umirjati, kljub hitenju misli znotraj računalniškega svetovja.

Kulminacija zunanje tišine in notranjega ustvarjalnega nemira se odrazi na neskončnem >zaključku< spirale v študijski čitalnici. Vsi prostori so povzdignjeni v močnih akordih galerijskega prostora, ki ga rahlo dušijo s tekstilom obložena tla. Navzven se vraščajo v organizem zavoda skozi prosojnost razstavnih vitrin - ki vabijo mimoidočega, mu nudijo vpogled v knjižnično dogajanje in ga obogate z vmesno informacijo razstavljenega gradiva. Za vitrinami pa so mesta za nemoteno prelistavanje knjig, klepet in tudi za poslušanje glasbe ali pa za učenje tujih jezikov s pomočjo prenosnih laserskih gramofonov.

Pred glavnim vhodom v knjižnico je predvidena še klop in manjše garderobne omarice, ki razbremene obiskovalca odvečne garderobe in nepotrebnih >Cefizljevskih< skušnjav. Takoj levo od vhoda je izposojevalno-informacijsko mesto, vdeto v splet elektronike električnega >policaja< (vse knjige so elektronsko varovane pred preveč bibliofili), dveh računalniških mest in obdano z referenčno literaturo (enciklopedijami, leksikoni, slovarji .), ki se spogleduje z dvema računalnikoma (takoimenovanima računalniškima katalogoma)na pultih omaric ob oknih. Med njimi so ležeče vitrine, namenjene razstavam. Med okni so nameščene police za priročno knjižnico, ki si podaja roko s študijskimi mizami, namenjenimi tudi skupinskemu delu (saj je v novih prostorih mišljenega več časovnega in fizičnega prostora za sodobnejši pouk s pomočjo žive knjižne zaloge; temu bo služila vsa načrtovana multimedijska oprema (dataskop, diaprojektor, episkop, grafoskop, DVDpredvajalnik, videorekorder, televizor . projekcijska platna na električen pomik), ki bo postopoma naselila police in informacijsko omaro, ki se nahaja takoj desno od vhodnih vrat. Na njej je oglasna deska, prostori za predstavitev književnih novosti, mesta za knjižne kataloge in druge načine seznanjanja knjižničnih uporabnikov s svetom tiskane in virtualne komunikacije. Izza te >pregrade< se začne svet listanja po revijah in časopisih - časopisna čitalnica, na dosegu knjižničarjevih oči in takšne ali drugačne strokovne pomoči. Prostor je z udobnimi sedeži namenjen sprostitvi in učenju s pomočjo virov priročne knjižnice in ponujajočih se omaric s periodiko. Možno ga bo uporabljati tudi za literarne večere in podobna kulturna srečanja.

Časopisna čitalnica je ločena od prosto stoječih polic za knjižno gradivo s stopnicami, ki vodijo na galerijo (zaradi specifične zaloge bo dostop v nekatere dele omejen).

Dragocenejše knjige darovalcev bodo imele častno mesto na galeriji, kakor tudi vsa vezana periodika (vsi letniki predvojnega Mentorja, Mladike, Dom in sveta, Zaliva, Meddobij, Ljudske pravice, Proteusa .) Vsekakor bodo na galeriji našli mesto tudi muzikološka zbirka poimenovana po darovalcu Marijanu Sterletu, glasbena zbirka Slavka Mihelčiča, notno gradivo glasbene šole in še kaj.

Iz izposojevalnega dela preidemo skozi prehod obdan z omarami za neknjižno gradivo in priročno knjižno zbirko v računalniško sobo z osmimi računalniki in skenerjem. Knjižne police v tem delu bo sčasoma napolnilo gradivo glasbene šole v Zavodu svetega Stanislava.

Sosednji prostor pa je študijska čitalnica (trideset mest za študij), obdana s knjižnimi omarami za knjige v tujih jezikih (angleščini, nemščini, francoščini, španščini, latzinščini in grščini) ter s podarjeno knjižno zbirko prof. Franceta Vodnika na galeriji.

NAMEN IN CILJI ZAVODSKE KNJIŽNICE

Knjižnica je kot živ organizem vključena v delo in življenje vseh enot zavoda: Škofijske klasične gimnazije, Jegličevega dijaškega doma, Slovenskega doma, glasbene šole in študentskega doma. Hkrati pa predstavlja za vse uporabnike okno v svet, ker je del knjižničnega informacijskega sistema Slovenije. Vraščenost v vzgojno izobraževalni proces vseh enot odseva v skladnosti ciljev knjižnice s potrebami vseh uporabnikov knjižničnih storitev:

• pri nabavljanju ustreznega knjižničnega gradiva v skladu z učnimi in delovnimi načrti enot (podpora vseh predmetov, vse raziskovalne dejavnosti, vseh dodatnih dejavnosti: športnih in kulturnih dni, ter strokovnih ekskurzij, podpora zborovske dejavnosti in strokovnega dela profesorjev)
• pri oblikovanju enotne obdelave(zaradi vključenosti v knjižnični informativni sistem Slovenije, obdelava gradiva v COBISS-u), ustrezne ureditve in hranjenja gradiva po vseh merilih stroke (pravi klimatski pogoji, postavitev gradiva po UDK-sistemu, arhiviranje gradiv nastalih v zavodu: dijaških časopisov, zbornikov, učbenikov naših profesorjev .) in posredovanja gradiv (svetovalno delo),
• pri motiviranju vseh uporabnikov za učinkovito in hkrati sproščeno branje, študij in uporabo knjižnice pri osebnih konjičkih (knjižnica je pravi naslov za neformalno izobraževanje)
• pri vzgajanju in izobraževanju suverenih uporabnikov, ki so v referenčnem procesu aktivni in čimbolj samostojni (s pomočjo ustreznih tehničnih pripomočkov),
• s sodelovanjem pri zadovoljevanju informacijskih potreb bralcev (dostop do interneta in do interne ter slovenske baze podatkov, ustrezna referenčna zbirka, ustrezna oprema) in
• pri zadovoljevanju kulturnih potreb uporabnikov (prirejanje literarnih in kulturnih srečanj s pomembnimi osebnostmi iz domovine in zamejstva, postavljanje knjižnih in tematskih razstav).

Naloge knjižnice so tako: 

1. vodenje in organizacija dela knjižnice (podpora ciljev enot v zavodu z ustrezno nabavo gradiva, privajanje uporabnikov na samostojno uporabo knjižničnega gradiva in tehničnih pripomočkov za iskanje in posredovanje informacij);
2. temeljna knjižnična dejavnost (zbiranje, obdelava, hranjenje, postavitev in posredovanje gradiva; predstavljanje knjižnice in njenega gradiva - razstave, zloženke, spletna stran, informativni dnevi in dnevi odprtih vrat; motivacija bralcev za uporabo knjižničnega gradiva);
3. zagotavljanje človekove pravice do dostopa do vseh nosilcev informacij, do vseh informacij in strojne opreme, ki jih posreduje in
4. sodelovanje pri učenju za učenje (iskanje gradiva in informacij; kritičnemu pristopu h gradivu, evalvaciji ustreznosti dobljenih informacij .)

ZNAČILNOSTI DANAŠNJE KNJIŽNICE

Za celotno dejavnost knjižnice skrbi en bibliotekar, ki lahko postreže z naslednjimi podatki: danes je v knjižnici 30.000 knjižničnih enot (knjig, zvočnih in videokaset, cd-plošč, cd-romov, zemljevidov ...) 171 časopisnih naslovov). Bralcem sta knjižnično gradivo in ostale storitve na voljo od 8. do 19. ure. Informacije lahko samostojno poiščejo in obdelajo na desetih računalniških mestih. Rednih uporabnikov knjižnice je okoli 1.400. Njihov obisk je razveseljiv, saj se v vseh oddelkih knjižnice dnevno zvrsti od 120 do 150 uporabnikov ( letno jo obišče okoli 21.000 bralcev, ki si izposodijo v čitalnico in na dom okoli 57.000 enot gradiva). Kar nekaj gradiva pa izposodimo tudi medknjižnično.

ZANIMIVOSTI

Knjižnica ima glede na številne darovalce zelo kvalitetno zbirko. V njej hranimo kar nekaj dragocenosti: prvo izdajo Prešernovega Krsta pri Savici iz leta 1836, vse letnike revije Dom in svet, Kumerdej-Japljev prevod Svetega pisma iz 18.-19. stoletja ...
V referenčni zbirki pa smo ponosni na Enciklopedijo Slovenije, Encyclopedio Britannico, Der Neue Pauly-a, Menašejev Umetnostno zgodovinski biografski leksikon ..., kar predstavlja le delček knjižničnih biserov, ki so temelj graditve in širjenja obzorij naših zvestih uporabnikov.

Na vrh