Na začetku prejšnjega stoletja je ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič spoznal, kako potrebno je ustanoviti gimnazijo in zavod, kjer bodo dijake vzgajali tako, da bodo kot izobraženci tudi zavedni Slovenci in zgledni kristjani. Del sredstev je škof Jeglič zbral s pomočjo nekaterih duhovnikov, v glavnem pa je bil zavod zgrajen s sredstvi, zbranimi od preprostih slovenskih vernikov.
Delo so pričeli julija 1901, ko je škof Jeglič blagoslovil temeljni kamen. Prvi dve tretjini zavoda sta bili zgrajeni do leta 1905, zadnja tretjina (levo krilo) pa leta 1910. Tako je po mnogih težavah zrasla velika ustanova: Zavod sv. Stanislava s prvo slovensko gimnazijo. Na pročelju stavbe je dal ustanovitelj zapisati Kristusu, Zveličarju sveta.

Poslanstvo gimnazije je bilo tako vzgoja značaja kot izobrazba razuma: le izobrazba namreč ni dovolj, saj je "lahko kdo velik v kraljestvu znanosti, pa je neznačajen človek".

Prva matura leta 1913 je bila zgodovinska, saj so jo dijaki prvič v zgodovini opravljali v slovenskem jeziku. Med prvo svetovno vojno je bila v zavodu vojaška bolnišnica, učenci višjih razredov so bili v vojaški službi.

Po vojni je zavod v novih razmerah in v novi državi (Kraljevini Jugoslaviji) nadaljeval svoje delo.

28. aprila 1941. leta je stavbo zasedla nemška okupacijska vojska, dijaki in profesorji pa so morali zavod v treh urah zapustiti. Vzgojno-izobraževalno delo se je bolj ali manj moteno nadaljevalo na drugih lokacijah v Ljubljani.

Škofijska gimnazija je bila uradno ukinjena 5. junija 1945, prostore zavoda pa je takoj po končani vojni zasedla jugoslovanska armada. Maja in junija 1945 je bila stavba in njena okolica zbirni center, iz katerega so v smrt odpeljali na tisoče slovenskih domobrancev, potem pa je bila tu vojašnica jugoslovanske armade.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je prva demokratično izvoljena oblast poskrbela, da je bil Zavod sv. Stanislava vrnjen prvotnemu lastniku - ljubljanski nadškofiji - in 13. novembra 1992 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar v skladu z veljavno zakonodajo na novo ustanovil Zavod sv. Stanislava za vzgojo in izobraževanje. V njegovem okviru so postopoma začele delovati njegove enote: gimnazija, dijaški dom, glasbena šola, Slovenski dom, študentski dom in osnovna šola.

Prvi direktor zavoda je bil prelat dr. Borut Košir, ki ima velike zasluge, da je zavod v času sedemletnega vodenja zopet umestil v slovenski kulturni in izobraževalni prostor.

Pred drugo svetovno vojno je v Škofijski klasični gimnaziji dozorevala slovenska katoliška inteligenca, ki je velik del 20. stoletja odločilno oblikovala cerkveno, kulturno in družbeno podobo slovenskega naroda.

Na god sv. Stanislava, zavetnika zavoda, se pri maši in na svečani akademiji srečujejo generacije nekdanjih in sedanjih dijakov. Na akademiji podeli ljubljanski nadškof pohvale dijakom, ki so bili ves čas šolanja na gimnaziji odlični in so z odličnim uspehom tudi maturirali.

Zadnje desetletje svojega zemeljskega življenja je v zavodu preživel upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar. Kot nekdanji dijak in plemeniti Slovenec si je najprej prizadeval za ponovno odprtje zavoda, nato pa pozorno in z molitvijo premljal njegovo delo. Njegovo ime danes nosi najmlajša izmed enot zavoda, to je osnovna šola.

Na vrh