Dvorana je bila napolnjena z vsemi vrstami dišav, energije, upanja, pričakovanja in zadovoljstva, s srečnimi očeti in materami, ponosnimi profesorji, z od energije prekipevajočimi mladeniči in z nerazpoznavnimi lepoticami. Večer je bil lep in nepozaben, svojo žlahtno težo pa sta mu dala tudi ponovno prepričljiva in z globokimi mislimi napolnjena govora direktorja Zavoda, dr. Romana Globokarja in ravnatelja Škofijske klasične gimnazije, Simona Feštanja, ki ju v nadaljevanju v celoti objavljamo.

Nagovor dr. Romana Globokarja, direktorja Zavoda sv. Stanislava

Drage moje maturantke in maturanti,

Zelo sem vesel, da sem lahko ta večer z vami, da se z vami veselim življenja. Zadnje čase me spremlja svetopisemska misel, da imamo zaklad življenja v krhkih, lončenih posodah, in da nam je prav vsak trenutek življenja podarjen. Tudi ta večer nam je podarjen, da skupaj praznujemo, se veselimo drug drugega in se z zaupanjem obračamo v prihodnost.

Kakšna bo prihodnost, v katero se podajate? Včeraj sem ponovno prebral vašo priljubljeno knjigo Krasni novi svet. Ne želim vam popolnega življenja, brez težav, brez naporov, brez bolečin, brez konfliktov. Ne želim vam popolnega zadovoljstva, potešitve vseh vaših želja in izpolnitve vseh vaših sanj. Predvsem pa vam ne želim prilagajanja prevladujočim družbenim tokovom in nikoli ne zatirajte hrepenenj vašega srca.

Želim vam, da bi občudovali trobentice, da bi prisluhnili ptičjemu petju v nastajajočem jutru, da bi začutili utrip srca ljubljene osebe, ki bije samo za vas. Želim vam, da bi globoko začutili vrednost svojega življenja, edinstvenost, ki je položena v vsakega izmed vas, neprecenljivost in nenadomestljivost. Vedno se veselite življenja, četudi bo zaznamovano s preizkušnjami in težami. Dopustite, da se vas življenje dotakne z vso silnostjo in zanosom, ter sprejmite povabilo, da boste svoje življenje delili naprej. Ker ste v življenju veliko prejeli, ste poklicani, da tudi veliko daste. In iz lastne izkušnje vam povem: več, kot boste dali, več boste prejeli.

Dragi maturanti, drage maturantke, ob tej slovesnosti se vsakemu izmed vas zahvaljujem za dragocen prispevek k skupni zgodbi Škofijske klasične gimnazije. Šola ste predvsem vi, dijakinje in dijaki: vaša ustvarjalnost, vaše prijateljske vezi, vaša vedoželjnost in vaše mladostno navdušenje. Ostanite povezani tudi v prihodnje in postanite kvas poštenosti in dobrote znotraj naše slovenske družbe. Srčno upam, da bo prihodnost tudi zaradi vas svetlejša in bolj pravična.

Hvala vam, dragi starši, ker ste nocojšnjim slavljencem podarili življenje in jih vse do sedaj spodbujali, da so rastli in razvijali svoje številne darove. Hvala vam, dragi učitelji in vzgojitelji, ki ste s svojim znanjem in življenjskim zgledom pripravljali naše maturante na številne izzive, ki jih čakajo v prihodnosti.

Naj zaključim z besedami starodavnega irskega blagoslova, ki pravi takole:

Naj te blagoslovi Gospod.
Tvoje noge naj blagoslovi s plesom, tvoje roke z močjo,
tvoje dlani z nežnostjo, tvoje oči z nasmehom,
tvoja ušesa z glasbo, tvoj nos z dišavami,
tvoja usta z navdušenjem, tvoje srce z radostjo.
Tako naj te blagoslovi Gospod.

 Veselo praznovanje vsem skupaj!

Nagovor Simona Feštanja, ravnatelja Škofijske klasične gimnazije

Drage maturantke, spoštovani maturanti!

Se še spomnite 2. septembra 2013? Bil je ponedeljek in po skupni maši v šentviški cerkvi smo se zbrali pred glavnim vhodom naše veličastne stoletne stavbe. Takrat sem kot novinec v vlogi ravnatelja spregovoril vam, prav tako novincem, prvošolcem, in vam izrekel posebno dobrodošlico. Takole sem dejal: »Čestitam vam in iskreno želim, da bi se tukaj dobro počutili, se veliko naučili in uresničili svoje sanje«. In potem ste postali škofijke in škofijci.

Verjetno se sedaj, ko počasi zapuščate šolske klopi, misli vračajo k mnogim lepim trenutkom, ki ste jih preživeli skupaj. Veste pa tudi, da ni bilo vedno lahko prebijati se skozi semestre, od septembra do januarja, od januarja do junija, in potem zopet znova …, verjetno so bili tudi trenutki krize, obupa, morda tudi krivic, a brez vsega tega si ne bi mogli dokazati, da v resnici zmorete. In ker zmorete, ste dobro pripravljeni na življenje. To, da ste nocoj tukaj, tako lepi in v obraz sijoči, je dokaz, da ste pripravljeni in da se vam ničesar ni potrebno bati.

Štiri leta so hitro minila in svet, v katerega vstopate danes kot odrasle osebe, se je v teh štirih letih hitro spreminjal ter pred vas postavil nove izzive, ki pa niso enostavni, izzive, ki bodo od vas, od vaše generacije zahtevali veliko modrosti in odgovornosti za življenje v letih in desetletjih, ki so pred vami.

Želim biti še bolj konkreten: danes se nam zdi, da se je svet, še posebno Evropa v teh štirih letih znašel na razpotju, ko ne ve več, kako naprej in ko se mnogi sprašujejo, ali ima sploh še smisel vztrajati skupaj. Ekonomska kriza, begunska kriza, Brexit, vzpon skrajnih idej in gibanj, terorizem, populizem … To niso nove zgodbe, to so stare zgodbe, ki jih je Evropa že doživela in si jih ne sme želeti ponoviti. Zato je razlog, da takšnim tokovom vi, mladi, izrečete jasen NE, zelo enostaven: MIR! Ne sovraštvo in vojna. MIR. In tudi vse vaše šolske ekskurzije po Evropi in svetu v teh štirih letih, vse vaše izmenjave s sovrstniki iz tujine (ni jih bilo malo), niso bile le zato, da bi tam pridobivali izkušnje, da bi spoznavali tuje dežele in običaje, da bi tam prakticirali znanje tujih jezikov – v resnici so bile veliko več – bile so naše in vaše delo za mir, za mir prihodnjih rodov. Kajti, če imate prijatelje po svetu in ta svet poznate, potem ga ne sovražite, ampak ljubite. Zato poziv vam, dragi maturanti, da mir, ki vam ga predaja generacija vaših staršev, ohranite, se zanj trudite in ga predate svojim otrokom. Vas, drage škofijke in škofijci, naj pri delu za mir spremlja tudi geslo šole, ki jo zapuščate: AMOR MAGISTER OPTIMUS –  Ljubezen … saj veste …

Tako kot 2. septembra 2013 vam tudi nocoj čestitam, tokrat za prehojeno pot in vam izrekam dobrodošlico v svet resnično odraslih. Naj bo nocojšnji večer samo vaš, naj bo lep in naj bo nepozaben …