Ne odpovejte se ciljem

Objavljamo pridigo gospoda nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na prvi šolski dan, ki jo je daroval za dijake in profesorje Škofijske klasične gimnazije in Jegličevega dijaškega doma, njihove starše in zaposlene v Zavodu sv. Stanislava.

Spoštovani gospod nadškof Uran, dragi gospod direktor Roman in vsi duhovniki v Zavodu sv. Stanislava, dragi bogoslovci, gospod diakon, dragi profesorji in drugi uslužbenci Zavoda sv. Stanislava, dragi dijaki, dragi starši, prijatelji našega zavoda, dragi bratje in sestre.

Prvi šolski dan, pa že nekaj dni prej, se v srcu na presenetljiv način mešata nemir pričakovanja in hkrati neka otožnost žalovanja. Nemir pričakovanja pred novim, pred tem, kar nas čaka, pred temi dnevi in tedni in meseci, v katerih se bomo srečevali drug z drugim in hkrati vsi s snovjo, ki naj bi jo kot šolarji, kot dijaki osvojili, ki naj bi jo kot profesorji posredovali tistim, h katerim smo poslani biti učitelji znanja. In po drugi strani tista otožnost slovesa od dni, ki so drugačni, od dni, ki jih ne doživljamo kakor dneve dolžnosti, od dni, ki jih doživljamo kot dneve prostosti, v katerih smo bolj gospodarji svojega časa, svojih ur in svojih dejavnosti. In zato je to slovo od počitnic na nek način vedno nekoliko otožno. Pa naj ne bo tako. Naj bo to slovo radostno. Radostno z veliko hvaležnosti za vse tisto, kar ste v teh počitnicah lepega doživeli. In tega ni bilo malo.

Trdno sem prepričan, da boste znali po navdihu Svetega Duha, za katerega smo prosili na začetku te svete maše, vse to lepo in dobro in plemenito vtkati v temelje zgradbe svojega življenja, da bo ta stavba postajala trda, ne samo iz nekih posameznih dejanj, ampak da bo postajala trdna, ker bomo ta posamezna dejanja znali povezovati med seboj, jih prečiščevati. Dobra vtkati v svoje življenje, za slaba pa se zahvaliti, da smo jih spoznali kot slaba. Kajti to je velika milost. Ljudje se običajno bojimo spoznanja slabega, se bojimo spoznanja greha v svojem življenju. Čisto narobe! Spoznanje slabega, spoznanje greha je tako močan dokaz Božje bližine, tako močan dokaz Božje ljubezni, da večjega skoraj ne more biti. In zato se bomo Bogu zahvalili v tej sveti daritvi tudi za to, da znamo ločevati med zrnom in plevami, med dobrim in slabim, med svetim in grešnim v počitnicah, ki jih puščamo za sabo. In za to slabo bomo prosili odpuščanja. Imamo vedno znova čudovito možnost, kakor nam na srce polaga papež Frančišek, da svoje zgrešene odločitve, da svoje grehe položimo v Božje srce in on nam odpušča, in po drugi strani nam bo Božji blagoslov vse dobro utrdil in okrepil, da bomo iz tega lahko rasli in ne bo ostalo samo spomin, ampak bo postalo v resnici del mojega življenja, del mene, kakršnem sem.

Pred nami je prihodnost. Kakšne cilje ste si postavili v tem letu? Ne vem, kako je z vami, ampak moja izkušnja je, da so vsi sklepi, ki sem jih naredil na začetku šolskega ali študijskega leta, silno kratkega daha. Prvi teden je še držalo, potem pa je šlo čisto po svoje, tako kakor vsako leto. In vendar se jim ne odpovejte, ne odpovejte se tem sklepom, zlasti pa se ne odpovejte ciljem. Cilji naj ne bodo nizki, cilji naj bodo vredni tega, kar ste, ustvarjeni od Boga, Božji otroci, ljubljeni od Boga in ljubljeni od svojih staršev in od toliko drugih ljudi. Zato naj tudi vaši cilji ne bodo nič manjši. Naj bodo vaši cilji izraz Božje ljubezni in hkrati tudi sad ljubezni, ki jo doživljate v svojem življenju, morda ne vedno take, kot bi vi želeli in kakor bi bila vam všeč. Ljubezen nikoli čisto ne paše na naša ramena ali na našo dušo in ravno zaradi tega nas lahko oblikuje in pelje naprej, ker nas presega, ker je drugačna, večja, kakor pa smo jo mi v tistem trenutku sposobni sprejemati in doživljati. Ali boste te cilje dosegali?

Na začetku smo slišali, kako je gospod direktor rekel, da je moto leta, ki je pred vami, kam. Pomeni, pred vami je pot. Ali boste dosegali cilje, ki jih postavljate? Veste, znamenje, da dosegate, da greste proti cilju, ne bo prehojeni čas, ne bo prehojena pot, ne bodo vedno bolj polni zvezki in vedno bolj podčrtane knjige. Znamenje, da na tej poti napredujete in da greste v pravo smer, bodo sadovi, ki bodo zoreli v tem letu iz tedna v teden, iz meseca v mesec v vašem življenju. Sveto pismo postavlja čudovit kriterij presojanja, ali je neka stvar, neka dejavnost, neko prizadevanje dobro, ali je resnično ali ne. Po njih sadovih jih boste spoznali. In tudi pravilnost vaše poti, prava smer vašega prizadevanja bo razodeta po sadovih, ki jih bo dajalo vaše življenje.

Rad bi vas opozoril na neko zelo preprosto stvar. Glejte, sadov nikoli ni obira drevo samo. Nobeno drevo ne rodi sadov samo zase. Nobeno. Drevo rodi sadove za druge in za nova drevesa. S sadovi dreves se nasičujejo ptice pod nebom, živali polja in sadove dreves v svoje shrambe spravljamo ljudje. Drevo samo pa nikoli ne živi iz svojih sadov. In zato bodo tudi znamenje pravilnosti vaše smeri, da ste se v resnici napotili proti tistemu kam, ki ste si ga postavili na začetku tega šolskega leta, sadovi, ki jih bodo s tvojega drevesa, dragi človek, dragi dijak, draga dijakinja, draga profesorica ali profesor, dragi duhovnik, obirali drugi ljudje. Če bodo drugi ljudje prihajali k tebi, ker bodo ob tebi doživeli prijaznost, ker bodo ob tebi doživeli, da si pravičen človek, ker bodo ob tebi doživljali, da živiš za resnico, ker bodo ob tebi čutili, da jih sprejemaš kot lepe, takšne kot so, to bodo znamenja, da tvoje življenje v tem letu rodi sadove. In prav takšno preverjene bomo morali opravljati skozi vse svoje življenje. Če bodo ljudje okoli nas manj lačni, manj žejni, manj žalostni, manj razočarani, dragi moji prijatelji, potem bo drevo našega življenja rodilo dobre sadove, čeprav bomo morda mi ves čas imeli občutek nekakšne nepotešenosti. In zato, da bi ti sadovi bili v resnici dobri, bodite pozorni na to, kje črpajo vaše korenine, na kaj zidate stavbo svojega življenja. Naj to ne bo vsaka stvar, ki jo spregovori kdor koli, pa naj bo še tako všečna, še tako prijetna za uho, še tako mamljiva, da bi se odločil zanjo. Nikar, jutri je ne bo nikjer več, nihče več ne bo pomislil nanjo.

Slišali smo v berilu: pravičnost, Očetova volja, Božja volja, Sveti Duh, ki govori v tvojem srcu, kaj je dobro, kaj je lepo, kaj je resnično. Čeprav moramo priznati, da nam ta beseda Svetega Duha ni vedno všeč, ker smo premajhni v svoji grešnosti, da bi sprejeli lepoto, kakršna je, resnico, kakršna je, dobroto v vsej njeni veličini. Ampak Sveti Duh vam bo govoril.

Ker danes v naši nadškofiji obhajamo praznik kronanja Marije Pomagaj na Brezjah, prosimo tudi našo nebeško mater Marijo. Ona je znala prisluhniti Svetemu Duhu. Sveti Duh jo je presenetil, iznenadil. In vendar je zmogla slediti njegovi besedi. In kakšne sadove je rodilo njeno življenje? Samega učlovečenega Boga nam je podarila, zato naj tudi nam pomaga pozorno poslušati besedo Duha, da bo tudi naše življenje moglo biti tako po Božje rodovitno vsak dan do konca tega šolskega leta. Amen.

© 2016 Zavod sv. Stanislava.