Otvoritev spominske sobe Alojzija Šuštarja

V petek, 23. junija, je na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja potekala slavnostna otvoritev spominske sobe Alojzija Šuštarja, po katerem se osnovna šola tudi imenuje. Najprej so učenci pripravili proslavo ob dnevu državnosti in zaključku pouka, nato pa je ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik blagoslovil spominsko sobo.

Z letošnjo proslavo so učenci in učenke prikazali življenjsko zgodbo nadškofa Šuštarja in izpostavili, kako se je s svojo besedo in dejanji boril za mir in samostojnost naše države. Ob prebiranju pomembnih dogodkov na poti k samostojnosti so iz več koščkov sestavili obris Slovenije. Po kulturnem delu je ravnateljica osnovne šole dr. Marina Rugelj podelila priznanja za posebne dosežke. Nato je sledil blagoslov spominske sobe, ki jo je zasnovala Ivanka Kurinčič ob sodelovanju z Marino Rugelj, Gregorjem Celestino in s. Miro Rožanc, oblikovno in grafično pa jo je postavil Vid Kurinčič.

Pred blagoslovom se je škof Jamnik zahvalil za lepo predstavitev Šuštarjevega življenja in tudi sam zaupal nekaj spominov, ki ga vežejo nanj. Izpostavil je njegovo ljubezen do Boga, bližnjih, bolnih in ostarelih ter njegovo neomajno vero. Ko mu je kot njegov tajnik med sveto mašo 30. 6. 1991 sporočil novico, da naj bi bombardirali Ljubljano, je le odvrnil: »Tone, ne se bati, v Božjih rokah smo.«

Blagoslova sta se udeležili tudi Šuštarjeva sestra profesorica Slavka Kavčič, ki je povedala, da jo je brat že zgodaj usmeril, naj si zada cilje in jim sledi, ter s. Mira Rožanc, ki je zanj skrbela v njegovi starosti.

Po blagoslovu so si navzoči lahko ogledali spominsko sobo, ki je zasnovana kot predstavitev Šuštarjeve osebnosti. Postavitvena ideja izhaja iz njegovega škofovskega grba, na katerem je prispodoba žitnega klasa, vzeta iz Svetega pisma: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu«. Tako je na steni podanih sedem stebrov, ki predstavljajo temelj njegovega življenja in hkrati ponazarjajo, da je s trdim delom mogoče žeti sadove.

Prvi steber vzorni učenec predstavlja njegov prihod na gimnazijo kot dijak, začetne učne težave, trdo delo, vztrajnost in na koncu uspeh.

Drugi steber prikazuje Šuštarjevo duhovno pot. Njegovo novomašniško geslo »Glej prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« in škofovsko geslo »Božjo voljo spolnjevati« opisujeta predanost duhovništvu in škofovstvu. Sam pravi:«Spolnjevati božjo voljo mi torej pomeni, da si bom z vsemi močmi prizadeval za resnico, pravičnost, mir in ljubezen, svobodo in srečo, kakor nas uči naš Gospod Jezus Kristus.«

Pod tretjim stebrom je prikazana njegova preudarnost in zavezanost slovenskemu narodu. Škof Jamnik se spominja, kako je leta 1991 s telefonskimi klici uglednih prijateljev po Evropi in svetu skušal preprečiti morebitno letalsko bombardiranje Ljubljane in drugih slovenskih mest. Predvsem pa je svojo prošnjo o miru priporočil v molitvi v kapeli.

Četrti steber ga opisuje kot človeka dialoga in povezovanja. S. Vesna Jelen pravi takole: »Veliko ljudi je srečeval v svojem življenju. V vsakem je videl človeka, brata in sestro, s katerim je vredno graditi mostove.«

Peti steber ponazarja njegovo modrost. V vitrini so na ogled tudi nekatere njegove knjige, pastirska pisma in duhovne spodbude.

»Zase je bil zelo skromen, do drugih pa velikodušen in darežljiv. Vse, kar se mu je zdelo, da je odveč, je razdal. Njegove želje in potrebe je bilo potrebno kar uganiti. Hvaležen je bil za vsako pozornost. Do drugih je bil blag in tenkočuten, spoštljiv in umirjen. Vsakemu, ki je potreboval pomoč, je skušal pomagati,« so besede s. Mire Rožanc, zapisane ob šestem stebru, ki označuje Šuštarja kot skromnega in hvaležnega človeka.

Šuštar pa je bil tudi mož molitve, kar predstavlja sedmi steber. S. Mira Rožanc se spominja, kako je »zavzeto spremljal življenje v zavodu in se veselil, da se klasična gimnazija tako lepo razvija in da imajo dijaki tako lepe uspehe. On pa je za vse molil in jih blagoslavljal. Videli so ga, kako je ure in ure molil v zavodski cerkvi ali mali kapeli. Čutili so, kako jih ima rad. Imenovali so ga angel varuh«.

Poleg stebrov so v spominski sobi tudi portret, ki ga je naredil Jože Suhadolnik, in tri vitrine. Prva hrani Šuštarjeve škofovske predmete (škofovski grb, mašniško obleko, škofovsko kapo in palico), druga duhovne predmete (brevir, molitvenik, prtiček, križ, ki ga je dobil pri mašniškem posvečenju v Rimu, ki se ga domači zaradi vojnih razmer niso mogli udeležiti), na tretji mizi pa so razstavljeni škofovi osebni predmeti (knjige, dnevnik, pipa in tudi njegov namizni leseni koledar z datumom 29. junij, datumom njegove smrti).

Save

© 2016 Zavod sv. Stanislava.