Zaključni koncert (Z)Mešanega zbora Škofijske klasične gimnazije

Cel teden sem hodil mimo plakata, s katerega nas je (Z)Mešani zbor v sredo zvečer vabil na svoj zaključni koncert. Ja, to bo zagotovo simpatičen dogodek. In sem šel.

A groza. 5 minut pred koncertom nisem mogel več v dvorano. Bila je natrpana do zadnjega kotička. V preddverju so se gnetli ljudje, ki so si brezupno prizadevali, da bi si zagotovili vsaj delen pogled na oder. Vsi so hoteli biti zraven. Kako ne? Nastopili bodo vendar (Z)Mešanci.

Še dobro, da sem »od firme«. Zavil sem po desnem hodniku, se preko zaodrja prebil v dvorano in si v sredini pred prvo vrsto sedečih dijakov izboril svoje mesto. Človek ne preživi, če si ne ustvari pristnih prijateljskih odnosov; tudi tokrat so me rešile dobre zveze.

In se je začelo. Prihajali so na oder. Dvorana se je tresla od aplavza. Imeli so nas, preden so odprli usta. Tako odločni in samozavestni. Silni in sončni. Kavbojke in majčke. Kako preproste postanejo stvari, ko veš, kdo si. Ko odkriješ notranjo lepoto, ko verjameš Vanj, ki te je ustvaril in poslal, da pustiš sled. Ko želiš vtisniti svoj pečat in zaupaš, da ga bo tudi sleherni od tvojih kolegov. Ko točno veš, da si močan, ker nisi sam. Nosi te skupnost, ki ji pripadaš, zato preprosto si. In ne moreš, da ne bi pel. »Pojte z menoj Gospodu vsi, večno slavile ga …« Pripoved o čudežih, ki jih je storil Gospod, je bila prepričljiva, ker je pred nami stal čudež. Konkreten čudež. Nabit z življenjem in nasmehom na obrazu. Pristen. Lep. Tako zelo lep. Peli so venček ritmično duhovnih pesmi. Tiho smo peli z njimi in molili.

Velik pa je le tisti, ki zna dati prostor tudi drugemu. Mlajšemu, šibkejšemu, manj uveljavljenemu. Tu est, ergo sum. (Z)Mešani zbor se je umaknil z odra in prepustil prostor Fantovskemu zboru 1. letnika. Njihov nastop je bil simpatičen, malce fantovsko robat, a že neverjetno izoblikovan. Izgubili so prvi strah pred nastopanjem, se srečali in spet iskali. Iz pesmi v pesem so bili bolj sproščeni. »Hej, hej, Ljubljančanke, kam ste namenjene …« Nisem prepričan, da so vsi razumeli, da niso peli o svojih mamah. Prepričan pa sem, da jih bo odločnost, s katero so peli, pripeljala v srce njihovih hrepenenj. Bogu hvala zanje in za zborovodkinjo, ki jih spremlja na razvojno ključnih postajah.

Za fanti so nastopila še dekleta 1. letnika. Uglašeno, nežno dekliško. Pele so o domu, skoraj molile, v vseh nas pa budile prošnjo, da bi ohranile svojo lepoto in postale dom.

Po simpatičnem skupnem nastopu vseh treh zborov, je na odru spet zavladali (Z)Mešani zbor. Obudili so Queene in jih presegli. Peli in plesali so tako silovito, enotno in prepričljivo, da je jemalo dih. Odprtih ust smo strmeli vanje, ki so se igrali z nami. In uživali, do konca uživali. Do vrelišča so nas pripeljali z zaključno pesmijo Barcelona, ki so jo zapeli skupaj z gostoma Marto Močnik Pirc in Mihom Klemncem. Rock se pretaka v njihovih žilah. Izbor pesmi jim je bil pisan na kožo. Povzel je njihovo izkušnjo, ujel sanje in jih izstrelil onkraj dnevne sivine. (Z)Mešanci, seveda ste šampioni. Ne pozabite, kdo ste. Ne pozabite, da ste rod zmagovalcev, ko boste požirali cestni prah in vročino na poti do »Barcelone«.

Gregor Celestina

© 2016 Zavod sv. Stanislava.

Nazaj na vrh