Raziskujemo, ne mirujemo,
napredek venomer
in polje v nas nemir,
ker se izobražujemo.

Primož je prišel med nas,
ki življenje ga preskuša,
nas bodril je športni as,
vir iskati, ko je suša.

Mi glinene smo posode,
Bog nas v ognju preizkuša,
vendar sredi te usode
nas z ljubeznijo posluša.

Maslo iz mleka naših krav,
med marljivih, glej, čebel,
jabolka je kmet naš bral,
naša teče tu zibel.

Logos in pa logika
na Viču se sproprimeta.
S talenti le kupčujemo,
uspeha se nadejamo.

V Vrbju peli smo na zvok kitare,
spominjajoč se Tebe, veseli se smejali.
Pustili za seboj smo čase stare,
obrazi, v Duhu obnovljeni, so sijali.

Podobe, barv prepolne,
umetnika iz krajev naše šole,
rodile verze, rime so duhovne,
navdih, zanos in glej: takole!

Vešče roke gnetejo
voljno prst glineno,
za sejem, glej, pripravljajo
vsaktero reč lončeno.

Le v kolo vsi stopimo,
izberimo si družico,
vse hitreje se sučimo,
v pod udarimo z nožico.