Beremo li kaj? Le borovnice v lesu,
trohne pa knjige, zapuščene reve.
A v naši šoli v tednu, ki vinotoka dneve
nabira v čudežno koraldo, v iskrem plesu
prebirajo se knjige in pravljice bero,
oj, da le vedno tule bilo bi prav tako!

Od svetega Vida streljaj
je gozdnih sadov naročaj.
Veseli, pogumni v gozd smo odšli,
kostanja nabrali, nazaj spet prišli.

Logika ni mačji kašelj,
v Kašlju smo pokašljevali,
vendar nismo se predali,
je čim boljše vir vseh želj.

Ivan Tavčar iz Poljan,
kjer Cekinov grad stoji,
vedoželjni rod zagnan
v podobe sanj strmi
in Gizela v dalj drsi.

Imela sva boben in lajno,
v Ljubljano veselo sva šla,
Marogico gledala bajno,
vtisov sva zvrhana vsa.

Kot korenine, kot podgobje
smo stkali micene vezi,
ki vežejo prav vse ljudi,
iščoč si znanja, ne udobje.

V gozdu je učilnica,
oj učilnica iz dreves.
Iz zelenja zidana
s krošnjami vse do nebes.
Svinčnik drobna palica
in radirka listov par,
kostanj bo nam malica,
vse daruje Bog, Vladar.

Anže je bil prišel med nas,
pred tremi leti kuhe as.
Slaščice z nami je varil,
v praktikumu nas učil.

Pok! ježica je na tleh,
kostanj en se odvali,
drug v ježici potaji,
tretji v listju se izgubi.
Je kostanja kar za tri.

V gozd smo šli
se učit stvari,
dreves pouk
smo tu našli.