Pot v abstrakcijo

Zaradi zdravstvenih razlogov se je moral slikar po koncu vojne umakniti iz Ljubljane ter je nekaj časa preživel v Preddvoru, v Istri in na jadranskih otokih. V tem obdobju je slikar začel intenzivneje doživljati naravo, sam je govoril o posebnem odnosu in zaznavanju njenega spreminjanja, kar je vplivalo na njegovo umetnost, saj je začel postopoma realne podobe razbijati v barvne ploskve, ki so bile povezane z ostrimi črtami in urejene v nepravilno geometrijsko mrežo. Ob tem se je vedno bolj posvečal barvam in njihovi izraznosti, barvni spekter je postajal svobodno interpretiran, podrejen slikarjevim občutjem in ne več stvarnosti, saj zanj ni bil več pomemben posnetek, ampak predstava o predmetu. Svojo usmeritev je Kregar potrdil in utrdil na študijskem potovanju po Franciji leta 1952. Slikar je bil vedno v stiku s sočasnimi evropskimi umetnostnimi usmeritvami in je veliko potoval, zlasti v Pariz, ki je bil evropsko središče moderne umetnosti. V Parizu se je med drugim seznanil z delom pariške šole oziroma skupine »Mladi slikarji francoske tradicije«, ki je bila v svojem času v Franciji izjemno spoštovana. Zlasti Alfreda Manessiera je Kregar velikokrat citiral kot svojega največjega vzornika, saj je ustvaril oblikovno in sporočilno soroden način abstrakcije.

Nove slike je Kregar prvič razstavil na skupni razstavi z Rikom Debenjakom v Moderni galeriji konec leta 1953. S to prelomno razstavo, ki je bila zelo odmevna in kritizirana, je Kregar obveljal za pionirja abstrakcije na Slovenskem in za utemeljitelja nove dobe slovenske umetnosti.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Font Resize