Lirska abstrakcija

Značilnosti začetnega abstraktnega obdobja je Kregar še stopnjeval v fazi lirske abstrakcije, ki je trajala približno od leta 1958 do 1962. V obdobju lirske abstrakcije so nastala najboljša in najbolj tipična »kregarjevska« dela, v tem obdobju je slikar dosegel tudi umetniški vrh. Na platnih je komponiral neprepoznavne amorfne oblike z ritmično stopnjujočimi se barvnimi nanosi, pri tem pa variiral enega od prevladujočih barvnih odtenkov ali vzporejal barvne kontraste, ki v medsebojni interakciji ali dialogu sestavljajo kompozicijo in s kolorističnimi gradacijami ustvarjajo barvno napetost slike. Kregarjeve slike so intenzivne, a hkrati učinkujejo lirično, melodične so v notranjem gibanju, a vedno kompozicijsko uravnotežene z ritmom barvnih lis, ki posnemajo vtise iz narave, zato ga je tudi kritika uvrstila v smer abstraktnega krajinarstva in dejala, da je z odnosom do narave nekako dopolnil delo slovenskih impresionistov. Z leti se je Kregarjeva barvna paleta zmehčala, postala je manj kontrastna in manj nasičena, njegove podobe pa bolj mehke in presevajoče. Podobe so večkrat monokromne s prevladujočo osnovno barvo, ki je nosilka zgodbe in razpoloženja, za slikarjev opus iz zgodnjih šestdesetih let je značilen izrazit kontrast med svetlimi in temnimi slikami.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Font Resize