Če nam že samo ime sporoča, da naj bi šlo pri evtanaziji za nekaj dobrega (gr. eu – dobro, thanatos – smrt), pa se zdi, da to tezo nekritično sprejema vse več ljudi. Zdi se, da si skuša človek prilastiti tisto, kar je bilo nekoč izključno v pristojnosti bogov – odločanje o življenju in smrti. Tudi znamenita Hipokratova prisega še danes zavezuje vse zdravnike, da ne bodo predpisali smrtonosne učinkovine.
A evtanazija postaja vse bolj družbeno sprejemljiva – tudi pri nas se pojavljajo pritiski, da bi jo sprejeli. Po nedavni raziskavi Inštituta Mediana je okoli 58 % Slovencev naklonjenih uzakonitvi evtanazije. V Evropski uniji jo v različnih oblikah dovoljujejo v kar 12 državah. Poleg tega se indikacije zanjo vse bolj širijo – nedavno so na primer na Nizozemskem sprejeli zakon, ki dopušča evtanazijo tudi za mlajše od 13 let. Vse skupaj je izpadlo kot šolski primer »učinka domin« – od prenehanja preganjanja medicinske pomoči pri samomoru odraslih terminalno bolnih do tega, da je dostopna tudi otrokom in psihiatričnim bolnikom, je minilo nekaj desetletij.
Tudi v Sloveniji imamo evtanazijo na mizi – strokovno se temu reče Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki ga je sestavilo društvo Srebrna nit in o katerem trenutno poteka vroča javna razprava. Res želimo, da lahko tudi pri nas odločamo o življenju in smrti tistih, ki si zaradi takšnega ali drugačnega razloga želijo umreti? Kaj pa pritiski družbe, svojcev …? Kakšne vrste evtanazije sploh poznamo? In predvsem, kaj ni evtanazija …?
Kamenček v mozaiku živahne debate želimo prispevati tudi na Škofijski klasični gimnaziji v sredo 17. 5., ob 14.15 v knjižnici dr. Antona Breznika. O evtanaziji in samomoru z zdravniško pomočjo se bodo pogovarjali avtor knjige Pogovarjajmo se o evtanaziji prof. dr. Matjaž Zwitter, dr. med., član Komisije RS za medicinsko etiko, izr. prof. dr. Urh Grošelj, dr. med., prof. dr. Borut Ošlaj, filozof, in moderatorka, alumna ŠKG Meta Rus, dr. med.
Vabljeni!
