Koncert bo v nedeljo, 12. maja 2024, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ob 15. in ob 18. uri.
Utrinku na nebu, utrinki srca, v prvem razredu je sreča doma.
Drugošolci so uro likovne umetnosti preživeli v učilnici v naravi.
Prihajajoči dogodki
Učenje na prostem je obširen koncept, ki vključuje številne procese in dejavnosti in je veliko več kot le to, da dogajanje iz zaprtega prostora prestavimo na prosto. Zahteva drugačen pogled in pristop k poučevanju in učenju. Temelji na raziskovanju, izkustvu, povezovanju, doživljanju narave in aktivni udeležbi otrok. Prav tako učenje na prostem ne zajema le izvajanja učnih ur na prostem, ampak tudi mnoge druge aktivnosti. K učenju na prostem tako poleg izvajanja pouka vključujemo tudi številne dejavnosti podaljšanega bivanja, izvajanje dni dejavnosti, interesne dejavnosti ter tudi prosto igro otrok, ki se v šolskem okolju lahko odvija v času odmorov ali podaljšanega bivanja in preko katere prav tako poteka učenje.
Učenje na prostem lahko izvajamo v različnih naravnih okoljih, ena izmed možnih oblik, ki se vedno pogosteje uveljavlja v šolskih okoljih, pa je učilnica v naravi. Ta ustrezno izobraženim pedagoškim delavcem preko prostora, naravnih materialov in materialov, ki jih pripravijo strokovni delavci, omogoča kvalitetno izvajanje številnih vzgojno-izobraževalnih vsebin.
Vedno več raziskav potrjuje številne dobrobiti, ki ga ima učenje na prostem za razvoj otrok. Pozitivne učinke lahko razdelimo v naslednje kategorije:
Vemo, da danes otroci bistveno več časa preživijo v zaprtih prostorih, kar ima negativen vpliv na njihovo fizično in duševno zdravje.
Raziskave potrjujejo, da so otroci, ki preživljajo več časa v naravi, manj bolni. Preživljanje časa na prostem poveča tudi gibalno aktivnost otrok, zato imajo otroci, ki se redno igrajo v naravnem okolju bolje razvite motorične veščine, kot so koordinacija, gibljivost in ravnotežje (Fjortoft in Sageie, 2000). Ker v zadnjih obdobjih gibalne sposobnosti otrok močno upadajo, je izvajanje različnih vzgojno-izobraževalnih vsebin na prostem še toliko bolj pomembno.
Zanemariti pa ne smemo tudi pomena, ki ga ima preživljanje časa na prostem za duševno zdravje otrok. Narava blaži negativne vplive vsakodnevnih življenjskih stresnih situacij in pomaga pri premagovanju le-teh. Več časa otroci preživijo v naravi, večja je korist zanje (Wells in Evans, 2003). Dokazano je, da otroci v naravnem okolju medsebojno bolj sodelujejo, med njimi je manj nasilja in prepirov (Wilson, 1995). Aktivne in gibalne dejavnosti v naravi omogočajo sproščanje agresije na socialno primeren način in izboljšujejo sposobnost samonadzora. Skribe – Dimec (2004) navaja tudi, da učenje na prostem pozitivno vpliva na samozavest, zmanjšuje težave z motnjami pozornosti in na splošno izboljšuje mentalno zdravje učencev ter spodbuja njihov čustveni razvoj.
Izhodišče izvajanja pouka na prostem je izkustveno in raziskovalno učenje, kar številnim učencem omogoča lažje usvajanje snovi. Gre torej za aktivno udeležbo otrok pri učenju, ki omogoča trajnejše pridobitve novih znanj ter zvišuje motivacijo učencev. Neposredno učenje v naravi otroka bolj motivira in ima nanj močnejši vpliv ter večjo verodostojnost kot učenje v notranjih prostorih. Ne samo, da učenje poteka v naravi, kjer lahko otrok vidi, sliši, otipa in vonja resnično stvar, poteka tudi v okolju, v katerem imajo dejavnosti resnične rezultate in posledice. Učilnica v naravi lahko oživi marsikateri šolski predmet in omogoča otroku, da se sam odzove na priložnostne izzive in odgovornosti. Dodatna prednost, kot omenjeno, je tudi povečana gibalna aktivnost otrok, ki ima poleg zdravja, pozitivne učinke tudi na samo učenje. Izvajanje aktivnosti v naravnih okoljih namreč krepi motorične sposobnosti otrok, posredno pa z gibanjem v naravi spodbujamo razvoj novih možganskih povezav in vzpostavljamo temelje učljivosti. Študija 80 nevroznanstvenih raziskav o možganih dokazuje, da je gibanje bistvenega pomena za razvoj možganov in kognicije v otroštvu (Rarick, 2014, v Brandes, 2015).
Skribe – Dimec (2004) navaja tudi, da učenje na prostem učencem omogoča realno, pozitivno izkušnjo, poveča motivacijo in v splošnem izboljšuje učne dosežke. Poleg tega tak način poučevanja spodbuja individualne učne metode in medpredmetno povezovanje, kar prav tako za učence prinaša številne prednosti.
Učenje na prostem zahteva več sodelovalnega učenja in timskega dela. Omogoča več komunikacije med učenci, iskanje skupnih rešitev, dogovarjanj in sodelovanja. Vse to ima pozitivne učinke na njihove socialne spretnosti. Tak način dela tako utrjuje povezanost skupine, gradi zaupanje ter lahko izboljša vedenje učencev in v splošnem spodbuja socialni razvoj (Skribe – Dimec, 2004). Poleg tega so pri teh vrstah dejavnosti učenci tudi bolj samostojni, razvija se sposobnost samonadzora, občutek odgovornosti in občutek samozavesti.
Raziskave na področju igre neizpodbitno potrjujejo izjemen pomen igre za otrokov razvoj. Tako kot jezik, kultura in tehnologija, je tudi igra eden najpomembnejših dosežkov človeka. Pravzaprav brez igre tudi ostali dosežki ne bi bili mogoči. Igra je tako ena najpomembnejših človekovih aktivnosti. Kljub temu pa v zadnjih desetletjih lahko zaznamo upad otroške igre. K temu je privedel predvsem sodoben način življenja, ki preko urbanizacije, spremembe izobraževalnih sistemov (in povečano skrbjo za otrokov kognitivni razvoj), hitrim in stresnim življenjem ter povečano skrbjo za varnost otrok zmanjšuje možnosti in priložnosti za igro (Whitebread, 2012).
Vendar prav v tem času pomena igre ne smemo zanemariti, saj ima ta ključni pomen za otrokov kognitivni razvoj in njegovo čustveno dobrobit. Igra je lahko usmerjena ali prosta, ne glede na obliko pa ima vsaka igra svoj namen in cilj. K usmerjeni igri lahko prištejemo tudi učenje preko igre in različne dejavnosti podaljšanega bivanja. Učencem prinaša številne prednosti, saj so pri teh dejavnostih visoko motivirani, prinaša jim veselje in zadovoljstvo, ima pa tudi pozitiven vpliv na razvoj socialnih spretnosti, zaupanja vase in odgovornosti.
Nikakor ne smemo zanemariti tudi pomena proste igre, ki je ključna za razvoj otrok. Novejše raziskave namreč pomanjkanje proste igre povezujejo z nižjimi socialnimi spretnosti in manjšo zmožnostjo samonadzora. Raziskave pa dokazujejo tudi, da igra pozitivno vpliva na jezikovne sposobnosti, reprezentativne sposobnosti ter podpira razvoj metakognitivnih sposobnosti (Whitebread, 2012).
Učilnica v naravi predstavlja spodbudno igrivo okolje, ki omogoča razvoj različnih oblik iger. S svojim okoljem, naravnimi materiali in materiali, pripravljeni s strani strokovnih delavcev, spodbuja domišljijo otrok in razvoj lasnega notranjega sveta. Otrokom omogoča dovolj prostora in spodbud za lastno raziskovanje, preizkušanje in ustvarjanje. Spodbuja tudi socialne interakcije ter medrazredno in medgeneracijsko povezovanje.
Skrb za varnost otrok pri izvajanju aktivnosti in igre na prostem je zagotovo ena izmed prioritet izvajanja učenja na prostem. Vsi si namreč želimo, da bi bili naši učenci varni. Pri tem pa je potreben poglobljen in reflektiran razmislek o najbolj učinkovitih načinih zagotavljanja varnosti. Danes lahko rečemo, da v družbi prevladuje že pretirana skrb za varnost, ki vodi k tvegani igri nenaklonjenemu odnosu. Kaže pa, da tako stališče pogosto doseže ravno obraten efekt – iz želje po zagotovitvi najvišje možnosti varnosti, dolgoročno otroke postavljamo v manj varen položaj. Številne raziskave namreč že potrjujejo, da so otroci danes zaradi pomanjkanja dovolj zahtevnih gibalnih izzivov bolj nerodni ter tako tudi bolj nagnjeni k poškodbam. Prav tako ima lahko pretiran in stalen nadzor odraslih negativne posledice tako na fizični kot socialni razvoj otrok. Tvegana otroku omogoča dobro poznavanje svojih sposobnosti, preizkušanje svojih meja, premagovanje strahov, grajenje samozaupanja, iskanja rešitev, prosto raziskovanje in ustrezen gibalni razvoj.
Eden izmed namenov učilnice v naravi je torej, da le-ta preko okolja, materialov in dejavnosti zagotavlja potrebne spodbude za optimalen razvoj otrok. Gibalni, motorični in finomotorični izzivi, ki so dovolj zahtevni, so ključnega pomena. Tovrstne dejavnosti ne razvijajo le gibalnih sposobnosti otrok, temveč tudi njihove sposobnosti presojanja, sprejemanja odgovornosti, zaupanja in samozavest. Varnost otrok pri tem ni zanemarjena, ampak se zagotavlja na drugačen, a bolj ustrezen način, ki ne ovira ustreznega razvoja otrok. Skrb za varnost se osredotoča na postopno razvijanje spretnosti, učenje pravilne uporabe, spodbujanjem odgovornosti do sebe in drugih, grajenjem zaupanja vase. Pri tem ima bistveno vlogo tudi stalno reflektiranje pedagoških delavcev.
Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja večinoma uporabljamo naslednje tipe vzgojno-izobraževalnih vsebin na prostem:
Pri izvajanju vzgojno-izobraževalnih vsebin na prostem izhajamo iz celostne pedagogike, torej skrbi za razvoj otroka na vseh področjih njegovega življenja. Izhajamo tudi iz naslednjih načel:
POUK NA PROSTEM – Priročnik za učiteljice in učitelje razrednega pouka (Zavod RS za šolstvo)
Dr. Darja Skribe – Dimec, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani: POUK NA PROSTEM
DIDAKTIKA UČENJA NA PROSTEM – Zbornik 7. nacionalne konference (CŠOD, 2023)
