Ob vstopu v novo šolsko in razstavno leto v Zavodu sv. Stanisalva postavljamo na ogled razstavo kovanih skulptur pleterskega kartuzijana br. Janeza Hollensteina Odmev tišine (Vzpenjanje – Vstajenje – Razsvetljenje), ki smo jo pripravili v sodelovanju s KD Zgovorna tišina, na ogled pa bo do 8. oktobra 2017. Vabilo na odprtje razstave Vabljeni k ogledu fotogalerije.
Video posnetek z odprtja razstave
“Kartuzijanski brat Janez Hollenstein svoje molitvene meditacije, usmerjene k stiku z Bogom, v tišini med zidovi pleterske kartuzije preliva v likovno ustvarjalnost. Iz odsluženih ali odpadnih kovinskih elementov, zlasti zavrženih ograj, železnih sodarskih obročev in podobnega gradiva preusmerja trdo materijo v duhovna obzorja ter jo s svojim kovanjem oživlja in dematerializira. Svojo zazrtost k nebu kuje s krotenjem kovinskih elementov kot pravcati meniški kovač duhovnega življenja; za to ga je usposabljala že osnovna šola, v kateri je bil poudarek na umetnostnih obrteh, in pozneje tudi klasična gimnazija, kjer je bil velik del izobraževanja posvečen umetnosti.
S preoblikovanjem v lahkotno transparentno formo Hollenstein kovinsko materijo spreminja v simbolno izrazilo in utelešeno idejo, katere bistvo je zajeto v vzgonu kvišku, pogosto vzvalovljenem s plesno mehkobo. Nemir duha v njej je izenačen s principom rasti ali gibkim plamenenjem, ukročenim v ognjeno prekaljenih kovinskih trakovih, ki – uokvirjeni v krožnih formah popolnosti – zaobjemajo notranji prostor ali se v svojem rastju razpirajo navzven. Pod menihovim kladivom se ti okrogli ali ploščati trakovi kot rastlinske lovke voljno uvijajo in v svoji dinamiki izoblikujejo v organizme, v katerih je vse podrejeno kipenju ali zanosu, ki se zaokroža v aluzivne prizore ali abstraktna znamenja. Upogljivi železni trak se izrisuje, vozlasto pretika in prepogiba kot avtorjeva rokopisna pisava, skozi katero se izraža zagon njegovega religioznega hrepenenja in ustvarjalne misli. Zato je njegova kovinska kiparska risba nenehno dinamična in voljna, v tej voljnosti pa dosledno elegantna, brez rezkih ostrin, in harmonično usklajena, asketska, a obenem z ritmičnostjo svojih poganjkov in razpetostjo v vse smeri tudi izrazno razigrana in sproščena.
/…/ Kartuzijan, ki mu je meniško delo »služenje, ne pa uveljavljanje samega sebe«, z njimi poveličuje ustvarjalno moč svojega Stvarnika; v njegovi lastni moči, s katero živo upogiba svojo kovino, pa lahko v zunajkartuzijanskem kontekstu, v katerem se nam na razstavi predstavlja, prepoznavamo tudi avtorjevo človeško ustvarjalnost, dojeto kot umetnost.
Pater Janez Hollenstein, nekdanji prior pleterskega samostana, v njej svoje molitve in vizije navzven vidno in navznoter globoko občuteno potrjuje z neutrudnim oživljanjem zvenečih kovinskih linij, s katerimi v vesoljni prostor zarisuje in prepeva svoj srčni Te Deum.”
