Ob vstopu v adventni čas in na praznični dan kulture smom v Kregarjevem atriju Zavoda sv. Stanislava odprli razstavo akad. slikarke Mire Ličen Krmpotić VIA MEA, ki združuje platna, ustvarjena v različnih obdobjih: Istrski pejsaži, Kornati, Pariški utrinki in cikel Sončna pesem. Razstava bo na ogled do 8. januarja 2018. Vabilo na odprtje razstave.

Mira Ličen Krmpotić (1950 v Pulju) je študirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1973 diplomirala in leta 1975 končala specialko za restavratorstvo, svoje znanje je nadgrajevala na številnih likovnih delavnicah in potovanjih. Po končanem študiju se je naselila v Piranu. Seznam njenih samostojnih in skupinskih razstav v Slovenski Istri, Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji in drugih državah izjemno obsežen, njena dela pa so tudi v številnih zbirkah. Prejela je več nagrad in priznanj, med drugimi leta 1997 Steletovo priznanje, leta 2009 Priznanje Mirka Šubica, leta 2010 Nagrado ZDSLU, 2011 Zlati grb Občine Piran in 2012 Priznanje Majskega salona. Bila je med iniciatorji in organizatorji društva Prijatelji zakladov sv. Jurija Piran in projektov Jaslice in Križev pot v piranskih cerkvah.  Živi in dela v Piranu.

Nives Marvin, kustosinja Obalnih galerij Piran, ki bo slikarko in njeno delo predstavila tudi na odprtju razstave, je o njenem opusu zapisala:

„Piranska slikarka Mira Ličen Krmpotić  sodi med tiste redke likovnice in soakterke sodobne slovenske umetnosti, katerih ustvarjalni opus je v vsebinskem in tehnološkem smislu zelo večplasten. Znotraj nacionalnega prostora je že zapisana med najpomembneše nadaljevalke tradicije krajinarstva in enakovredno tudi sodobnega sakralnega slikarstva. Njena likovna avtopoetika – ne glede na vsebinsko opredelitev – je prepoznavna po vehementno barvitem in izpovedno ekspresivno občutenem izrazu, ki je na meji abstraktnega tako, da daje slutiti figuralno izhodišče, motivno vezano na genius loci bivanjskega ambienta ali izbrane specifične prostore, ki jih študijsko često obiskuje.

Celoten likovni opus Mire Ličen Krmpotić, prav tako tudi steklene skulpture, je po svoje določljiv z bipolarnostjo v vsebinski opredelitvi: v njem se nenehno prepletajo mikro in makro svetovi, konkreten ambient in brezčasni kozmos, vse zavedno in nezavedno, čutno doživeto in imaginarno, stvarnost in neomajna globoka vera oziroma iskreno dojemana religioznost. Avtorica je kot „osamela“ potohodka, ki je sama sebi najbolj kritična opazovalka in razsojevalka, kateri ustvarjanje pomeni metaforo za življenje in zlasti za človekovo duhovnost. V njenih delih se nam vedno znova razodevata neverjetna moč in optimizem v soočanju z neuničljivo silo narave, z vero posameznika ter usodami ljudi, človeštva, nas samih. Njeni likovni ekskurzi tako postanejo globalno aktualna in angažirano premišljujoča sporočila, ki obiskovalcu ob doživljanju estetskih in svetlobno kolorističnih elementov ponujajo še racionalna in emocionalna iskanja vsebin, pomenov in sporočil.”