Tone Kralj je bil izjemno plodovit, delaven in vsestranski umetnik. V najzgodnješih letih se je posvečal predvsem risbi, nato pa kiparstvu, grafiki in slikarstvu, tako tabelnemu kot monumentalnemu, pa tudi ilustraciji ter v manjši meri arhitekturi in notranjemu oblikovanju.

Svoja likovna dela je širši javnosti prvič predstavil na XVII. razstavi v Jakopičevem paviljonu takoj po opravljeni maturi l. 1920. Ta razstava je bila ključna za Kraljevo izbiro nadaljnje poklicne poti, saj je bila s to razstavo njegova »usoda zapečatena« (T. Kralj, 1970) – po njej je namreč celotno življenje je posvetil umetnosti, čeprav so starši, predvsem mama, upali, da bo postal duhovnik.

Skozi leta je ustvarjal v najrazličnejših umetniških zvrsteh in slogovnih usmeritvah. Od mladostniškega spogledovanja s takrat še vedno aktualno secesijo prek ekspresionizma in nove stvarnosti do lastnega umetniškega izraza, pogosto navdihnjenega z ljudsko umetnostjo, ki ga do konca življenja, razen krajšega obdobja socrealizma, ni podredil novejšim tendencam svetovne umetnosti (npr. informel, abstrakcija), razširjenim predvsem po 2. svetovni vojni.

Delček njegove ustvarjalnosti tokrat, predvsem v reprodukcijah, postavljamo na ogled tudi v Zavodu sv. Stanislava, hkrati pa razstava na panojih, ki so bili del razstave slikarstva Toneta Kralja (1941–1945) v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, s primerjalnim arhivskim fotografskim gradivom iz obdobja 2. svetovne vojne ponuja natančnejši vpogled v nekaj njegovih družbenokritičnih del (sliki Cirkus Nazi in Rapallo ter poslikava iz cerkve v Hrenovicah).

Del razstave je namenjen Kraljevim mladostnim letom v Zavodu sv. Stanislava, kjer se je šolal od septembra 1912 do mature poleti 1920. Že v dijaških letih je pokazal izjemno nadarjenost za risanje, kar je zabeleženo tudi v letnem spričevalu, kjer je pri izbirnem predmetu risanje napisana opomba »izjemno spreten«. Ta spretnost je še danes zelo dobro vidna v ilustracijah oz. risbah v dijaškem rokopisnem listu Domače vaje, pri katerem je Kralj več let sodeloval kot risar. Dva izmed ohranjenih letnikov sta na ogled tudi na tokratni razstavi.

Kraljevi risbi iz Domačih vaj, l. 1918/19 (hrani NŠAL)

Poleg Domačih vaj je Kraljevo ilustracijo moč opazovati tudi v na ogled postavljenih ilustriranih knjigah, razstava pa ponuja tudi zanimiv vpogled v osebne dokumente in fotografije Toneta Kralja, ki jih je za razstavo prijazno posodila umetnikova vnukinja, Vanda Vremšak Richter.

Razstavo je v četrtek, 4. septembra, odprl direktor Zavoda sv. Stanislava, mag. Anton Česen, Toneta Kralja pa je predstavil dr. Igor Kranjc, velik poznavalec Kraljevega dela in avtor prve retrospektivne razstave o umetnosti Toneta Kralja, ki je poudaril, da je Tone Kralj unikum v slovenski zgodovini umetnosti in da bi bila ta zgodovina gotovo drugačna, če ne bi bilo njega in njegovega izjemno obsežnega ter raznolikega opusa.

Dogodek sta z izjemno interpretacijo samospevov Lucijana Marije Škerjanca obogatila prof. Marta Močnik Pirc, sopran, ter prof. Primož Bratina, klavir.

Tone Kralj (1900–1975) se je rodil kot peti od šestih otrok v kmečki družini v Zagorici pri Dobrepolju. 1912 se je vpisal na gimnazijo v Zavod sv. Stanislava. Mdr. je bil njegov profesor za risanje slikar in duhovnik Gašper Porenta, ki ga je poleg starejšega brata Franceta uvajal v svet umetnosti in mu dajal na razpolago svoj kabinet. Šolanje je prekinil 1917, ko je bil poslan na fronto ob reki Piavi, kjer je pričakal razpad avstro-ogrske monarhije. Po vojni je nadaljeval šolanje in maturiral 1920. Istega leta je sodeloval na razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani in s priporočilom Riharda Jakopiča odšel študirat v Prago. Do 1923 je študiral kiparstvo na likovni akademiji pri profesorju in predstojniku Janu Štursi. Po vrnitvi iz češke prestolnice se je preselil v Ljubljano in si 1924 na Gerbičevi ulici zgradil hišo, v kateri je danes Fundacija Toneta Kralja. 1923–24 je dva semestra študiral na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani. 1928 se je poročil z Maro Jeraj, ki se je šolala na novoustanovljenem oddelku za keramiko na Tehniški srednji šoli, ki ga je vodil brat France.

1926 se je na pobudo Tajne krščanskosocialistične organizacije lotil poslikave cerkve sv. Lenarta v Volčah na Tolminskem. Od takrat se je na Primorsko vračal s prekinitvami v razponu štirideset let in poslikal več kot štirideset cerkva. 1926–30 je trikrat zaporedoma nastopil na Beneškem bienalu in si pridobil posebno pravico do udeležbe brez žirije. 1934 je na Dunaju preživel pol leta; 1935 sta z ženo uspešno razstavljala v Hagenbundu oz. Künstlerbundu Hagen. 1936–37 je za pol leta odšel v Pariz, kjer se je kritika ugodno odzvala na njegova dela. 1939 se je vrnil na Primorsko in nadaljeval s poslikavami cerkva, od koder se je bil med vojno zaradi negotovosti in preganjanja prisiljen umakniti na varno v italijanska mesta. 1941 se je vrnil na Primorsko, kjer je ostal do konca vojne in slikal po cerkvah.

Po drugi svetovni vojni se je posvetil predvsem grafiki in knjižni ilustraciji. V petdesetih in šestdesetih letih je nadaljeval s cerkvenimi poslikavami. Ves čas je delal kot svobodnjak in ustvarjal, dokler je mogel. 1966 se je upokojil. Zadnja leta življenja je pogosto bival v Kostanjevici na Krki, kjer je tudi pokopan.

Za svoje delo je doma in v tujini prejel številne nagrade, mdr. 1921 prvo nagrado za spomenik zasedenemu ozemlju v Ljubljani, ki ni bil realiziran, 1928 nagrado na Beneškem bienalu, 1932 srebrni medalji na mednarodni razstavi v Padovi, 1937 častno diplomo na razstavi v Parizu in zlato medaljo na mednarodni razstavi v Strasbourgu, 1950 Levstikovo nagrado za ilustracijo knjige Pravljica o carjeviču Jeruslanu in 1972 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Od 1974, ko je postal častni meščan Kostanjevice na Krki, je v Galeriji Božidar Jakac na ogled stalna zbirka njegovih del.

(Povzeto po: Simonišek, Robert: Kralj, Tone (1900–1975). Slovenska biografija, 2021.)

Za posojo gradiva ter dovoljenja za uporabo fotografij T. Kralja in njegovih del se zahvaljujemo: Fundaciji Toneta Kralja (in skrbnici Kraljeve zapuščine ge. Vandi Vremšak Richter), Bogoslovnemu semenišču Collegium Carniolum (in rektorju g. Martinu Zlobku), Pedagoški fakulteti, Univerza v Ljubljani, Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije (in kustosinji Tini Fortič Jakopič), Nadškofijskemu arhivu Ljubljana (in arhivarju g. Blažu Otrinu), Galeriji Božidar Jakac – Muzeju moderne in sodobne umetnosti, Moderni galeriji, Ljubljana, Pokrajinskemu muzeju Koper ter Tolminskemu muzeju.