Tam smo preživeli 3 nepozabne dni, kjer smo sodelovali v procesu konferenc in zastopali interese izbrane države. V prostem času pa smo spoznali veliko mladih iz drugih držav in z nekaterimi celo sklenili prijateljstva.

MUN (Model United Nations oziroma simulacija Organizacije združenih narodov) je simulacija diplomatskih razprav, pri kateri dijaki do 18. leta starosti prevzamejo vlogo diplomatov ter zastopajo različne države v simulaciji zasedanj Organizacije združenih narodov oz. OZN. Udeleženci razpravljajo o aktualnih svetovnih problemih, kot so podnebne spremembe, človekove pravice, varnost, gospodarski razvoj in mednarodni konflikti. Vsak delegat predstavlja izbrano državo ter zagovarja njena stališča, interese in politične usmeritve – tudi če se ta ne ujemajo z njegovimi osebnimi prepričanji. Tako vsak delegat zastopa svojo državo v enem izmed 5 komitejev, ki so zdravje, človekove pravice, okolje, varnostni svet in politika. MUN poteka po pravilih, ki so podobna dejanskim konferencam OZN: vključuje uradni jezik, pogajanja ali lobiranje, pisanje resolucij, glasovanje, ugovore in dodatne predloge (amendments) ter formalna oblačila. Namen takšnih konferenc je razvijanje retoričnih sposobnosti, kritičnega mišljenja, diplomatskih veščin ter razumevanja mednarodnih odnosov. Prav tako lahko tak dogodek služi kot preizkus za vse tiste, ki v prihodnosti želijo delati v takih vodah, in mreženje z ljudmi ki se prav tako želijo ustvariti kariero na takem področju.

Čeprav se je sam dogodek začel šele 13. februarja smo se na pot podali že prejšnji dan. Čez noč smo potovali z avtobusom in zjutraj prispeli v Frankfurt. Ker smo prišli precej zgodaj smo se odločili, da si bomo mesto še ogledali. Najprej smo si ogledali nekdanji sedež evropske banke, kjer je bil postavljen velik znak za »evro« (€). Profesor nam je prebral tudi nekaj zanimivosti o delovanju te institucije, potem pa smo se odpravili naprej. Ob ogledu mesta nas je presenetilo, kako blizu si stojijo stare stavbe in novi moderni nebotičniki. Naslednja znamenitost, ki smo si jo ogledali pa je bil trg znamenitega pisatelja Johanna Wolfganga von Goetheja in se spomnili njegovih del, ki smo jih obravnavali pri pouku slovenščine. Blizu trga pa se je nahajala tudi znamenita cerkev sv. Pavla, ki so jo leta 1848 preuredili v sedež prvega nemškega parlamenta, ki je pripravil prvo nemško ustavo. Kljub temu, da ta stavba od takrat naprej ne služi kot cerkev, pa smo kot pravi Škofijci obiskali še cerkev sv. Bartolomeja in se  mu priporočili v varstvo. Pred odhodom smo se še malo sprehodili po mestu in občudovali tradicionalne hiše ter si privoščili prigrizek. Popoldne smo po kratki vožnji z vlakom prispeli v hostel, kjer se je odvijala konferenca. Prejeli smo seznam s sobami in odložili prtljago. Nato pa smo končno spoznali naše cimre. Vsi smo se zelo hitro povezali in se na večerji še malo bolje spoznali. Da bi spoznali še druge udeležence konference, pa smo imeli spoznavni večer, kjer smo se povezali preko zabavnih iger. Ob 10. uri je bila odrejena obvezna nočna ura in smo morali oditi v sobe. Kljub temu pa smo se z novimi cimri pogovarjali še dolgo v noč in tudi popravljali našo dokumentacijo za konferenco.

Naslednji dan smo se zbudili polni energije in pričakovanja za sledeče aktivnosti. Po zajtrku smo prejeli mapo in vse pomembne izkaznice, med drugim tudi tisto, s katero smo lahko ugovarjali in volili predloge. Po kratkem uvodu v konferenco smo se razdelili v komiteje, kjer smo pričeli s predstavo stališč naše države glede dane problematike. Mi smo predstavljali Indijo, vsak v svojem komiteju. Vsi smo že pri prijavi dobili komite in dve temi, ki jih bomo obravnavali. Jaz sem imela, na primer, v zdravstvenem komiteju temo zastrupljanja z metanolom in temo zdravil za hujšanje. Najprej nam je naš sedež komiteja razložil potek ter pravila glasovanja in ugovorov. Takoj zatem pa smo pričeli s prvo temo. Vsak delegat je vstal in prebral stališče naše države ali »postion paper«, ki smo ga morali že predhodno poslati našemu sedežu. Takrat smo lahko ugotovili, katere države imajo podobna stališča in kateri bi bili najbolj pripravljeni podpisati našo resolucijo. To je bilo zelo pomembno, saj je bila resolucija z največ podpisi na koncu sprejeta za osnovo, katero smo pozneje izpopolnjevali. Ko smo vsi prebrali naša stališča pa je sledilo lobiranje. Takrat smo poskušali prepričati čim več držav, da podpišejo našo resolucijo. Podpise smo si lahko tudi podajali, če smo videli, da ima neka država zaveznica več podpisov in jih potrebuje le še nekaj, da je njena resolucija izbrana. Vseeno pa je lahko vsaka država lahko podpisala le eno resolucijo. Ko je bila resolucija izbrana so lahko ostale države predlagale različne spremembe ali odstranitev neke točke. Tega je bilo veliko, še posebej s strani držav, ki so imele povsem nasprotno stališče. Posledično so se hitro razvile dolge debate med državami, ki so jih sedeži morali pogosto prekiniti in preiti na glasovanje predloga. Predlog je bil izglasovan, če se je z njim strinjala večina. Tako je veljalo tudi pri končnem glasovanju resolucije, vendar pa so imele nekatere države, kot je ZDA, v nekaterih komitejih veto. Večino dneva smo se ukvarjali s prvo resolucijo, kasneje pa smo imeli tudi samostojen ogled mesta, kjer smo morali obvezno videti določene znamenitosti in se ob njih slikati. Takrat smo se z našimi cimri in drugimi še bolj povezali in po opravljenih ogledih odšli na kavo. Zvečer smo pričeli z obravnavo druge problematike in uspeli določiti predlog resolucije, na kateri smo naslednji dan gradili končno resolucijo.

V nedeljo smo zjutraj najprej dokončali resolucijo potem pa smo imeli posebno konferenco »General Assembly«.  Tu se nismo delili na komiteje, ampak smo vsi zastopali državo v neki krizni situaciji, letošnja je bila epidemija pokvarjene tune. Tu smo se morali združiti v koalicije 3 držav, mi smo se združili z ZDA in Ukrajino. Potem smo imeli na voljo eno uro in čas kosila, da sestavimo resolucijo, ki je predstavljala rešitve za epidemijo obolelih, še posebej življenjsko ogroženih, rešitve za svetovno gospodarstvo, pomoč zaostalim državam … Kljub temu, da nas je bilo v koaliciji 15, je bilo precej težko v tako kratkem času sestaviti tako obsežno resolucijo z dobrimi predlogi. Zato skoraj nismo imeli časa za kosilo, a nam je na koncu uspelo sestaviti zelo dobro resolucijo, ki je zajemala stališča vseh držav. Nato smo ponovno imeli lobiranje, ki je bilo precej kaotično, saj smo vsi želeli pozornost vseh. Na koncu je zmagala zavezniška koalicija, vseeno pa smo ji dodali precej ugovorov in predlogov, ki so bili uspešno sprejeti. Po koncu konference in sprejetju končne resolucije je sledil kratek odmor nato pa še podelitev nagrad najboljšim delegatom ter slikanje delegatov posameznih držav. Po koncu vseh obveznosti smo imeli na voljo še nekaj prostega časa, da smo se lahko družili s prijatelji in delili naše vtise glede vseh konferenc. Zvečer pa je sledil ples delegatov, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali. Najprej smo se v parih učili nek škotski ples, ki so ga pripravili naši sedeži. Bil je zelo zahteven in smo bili obupni, a je bilo zelo zabavno. Nato pa smo se naučili še ples, ki so ga sestavili naši profesorji. Ko smo ga uspešno odplesali pa smo lahko plesali na glasbo, ki smo jo izbrali sami. Zelo smo se zabavali in plesali, dokler nas niso pregnali spat. Vmes je začelo snežiti in smo se šli ven kepat, čeprav profesorji nad tem niso bili ravno navdušeni. Po plesu smo se še nekaj časa družili in izmenjali kontakte z vsemi, v sobah pa smo se pogovarjali še pozno v noč.

Zadnji dan nismo imeli več programa in je bil povsem namenjen vožnji domov. Od novih prijateljev smo se poslovili z zelo težkim srcem in se odpravili proti postaji za vlak. Vseeno pa smo se še celo vožnjo pogovarjali prek telefonov. Domov smo se vrnili skoraj ob polnoči in smo bili že pošteno utrujeni, a smo se vsi še vedno spominjali vseh čudovitih trenutkov, ki smo jih doživeli na MUN-u.

Osebno mi bo MUN zares ostal v spominu. Zame je bila izjemna izkušnja in potrditev, da res iskreno želim imeti kariero na tem področju. Hvaležna sem za vse izkušnje, še posebej, kako predstaviti predloge in zagovarjati svoja stališča. Še posebej sem hvaležna, da je bila moja resolucija glede ene problematike sprejeta. A najbolj sem srečna, da sem se spoprijateljila s toliko izjemnimi ljudmi, s katerimi smo še vedno v stiku. Povezali smo se na povsem drugačnem nivoju kot bi se z ljudmi iz domovine. Vsem nam je šlo kar malo na jok, ko smo se poslovili, a smo bili srečni, da smo doživeli tako izjemno izkušnjo in da smo dosegli več, kakor smo si kadar koli predstavljali.

Anaja Grudniik, 3.b