Junija se nam je za nekaj tednov pridružil Ernest, dijak iz Nemčije, ki je k nam prišel na prakso.
Dejstvo, da nas večina ne govori nemško, ni predstavljalo velike ovire pri sporazumevanju. Z Ernestom smo se pogovarjali v angleščini, včasih pa smo mi uporabljali slovenščino in on hrvaščino, svoj materni jezik. Tudi tako smo se brez večjih težav razumeli.
Otroci so ga z veseljem sprejeli medse, saj je predstavljal dobrodošlo okrepitev pri igrah z žogo in drugih dejavnostih.
Pred njegovim odhodom smo ga vprašali, kaj mu je bilo v vrtcu najbolj všeč in kaj najmanj. Povedal je, da je najraje z otroki igral nogomet, najtežje pa mu je bilo sedeti na trdih tleh.
Dragi Ernest, hvala za tvoj obisk! Upamo, da boš čas, preživet v našem vrtcu, ohranil v lepem spominu.
