Kdo sta Margaret in Thomas Luzar?

Ga. Marge in g. Tom Luzar, kot ju dijaki kličejo, sta že dolga desetletja povezana s Slovenijo, rojstno deželo njunih staršev in starih staršev. Njuni sorodniki so ju pogosto prijazno sprejeli na svojih domovih in tako se je porodila ideja, da bi tudi sama odprla svoj dom v Clevelandu v Ohiu in tako razkazala gostom košček ZDA. Ključno pri tovrstnem povabilu se jima zdi zaupanje. »Ker sva s ŠKG sodelovala že od samega začetka njenega delovanja, je to omogočalo dijakom in njihovim staršem, da so nama lažje zaupali. Med enomesečnim srečanjem namreč postanemo drug drugemu »začasna družina« in uživamo v tem, da se drug od drugega učimo«.

Ga. Margaret in g. Thomas Luzar, dobrotnika Zavoda sv. Stanislava

Pomembne življenjske pridobitve na ameriški izkušnji

Zakonca Luzar pravita, da tisti, ki se odločijo sprejeti povabilo v ZDA in njegov izziv, vedno izdatno izboljšajo svojo angleščino, po končanem obisku bolj zaupajo vase in drugim, premagajo nemalo strahov, povečajo svojo željo po dogodivščinah in veliko bolje razumejo svet okoli sebe. Ko dijaki potujejo, tudi dozorijo v svojem odnosu do doma in domovine. »Vesela sva, da to vidiva iz prve roke.«

Pred odhodom – velika pričakovanja, pa tudi skrbi

Večinoma dijaki z veseljem sprejmejo povabilo, včasih jih za to navdušijo domači oz. tisti, ki so tam že bili. To je vendar priložnost za dokaz njihove samostojnosti in odgovornosti! Pa vendar, ko se začnejo prve priprave, se lahko v njih prikrade kakšen dvom. Od tega, da gostiteljev na drugem koncu sveta sploh ne poznajo, da ne znajo dovolj jezika, dvoma, če bodo ujeli vse lete, pa do tega, če se bodo med sabo v skupini dobro razumeli (mimogrede, ta strah je bil popolnoma odveč). Po drugi strani so bila pričakovanja pred potjo velika, mnoga so se tudi izpolnila. Ameriko so dijaki spoznali tudi preko običajnega vsakdana, nekatere predstave, ki temeljijo predvsem na stereotipih iz Hollywoodskih filmov, so se celo izkazale za resnične.

Presenečenja – od sproščenih ljudi do požrešnih jelenov

Ameriko so dijaki spoznavali preko skrbno izbranega programa, ki ga zakonca Luzar iz leta v leto dopolnjujeta in prilagajata mladim, ki prihajajo k njima. Večinoma so dneve začenjali s spoznavanjem ameriške zgodovine, ekonomije, političnega sistema in družbe nasploh. Marsikaj je dijake presenetilo – najprej neverjetna odprtost ljudi, njihova delavnost, saj mnogi Američani opravljajo več kot eno zaposlitev hkrati, najbolj pa navdušuje ustrežljivost in požrtvovalnost. Prav tako so presenetile še mnoge, na videz nepomembne, a zanimive stvari kot npr. način oddaje knjig v knjižnici v nekakšen poštni nabiralnik, kjer se mimo zapelješ z avtom in tam vrneš knjige, nenavadno je tudi, da lahko v zvezni državi Ohio pri rdeči luči vseeno zapelješ desno, ali kako neverjetno podobne izgledajo vse hiše v predmestju Clevelanda, pa tudi to, kako veliki vrtovi so za vsako hišo ter da imajo očitno v tem kraju resen problem z jeleni, ki hodijo na vrtove in pojejo vse, kar je dobrega. Nenavaden je tudi ameriški sistem napitnin in dejstvo, da veliko ljudi tam sploh ne kuha.

Močne kulturne vezi z domovino

Slovenefest – najbolj slovenski dogodek v Ohiu

Kljub temu da so nekateri dijaki vedeli za slovensko skupnost v Ameriki in Clevelandu, jih je vseeno presenetilo, koliko slovenske kulture je tam še vedno žive. Slovenefest je tridnevno druženje, ki so ga dijaki z gostiteljema obiskali neko popoldne, na njem so se zbrali ameriški Slovenci različnih generacij. Tam so poleg poizkušanja slovenske hrane – najbolj priljubljena je bila kranjska klobasa s kislim zeljem – obiskali tudi manjši slovenski muzej in poslušali slovensko narodno glasbo. Tam so prodajali tudi CD-je s slovensko glasbo in majice s slovenskimi napisi. Sredi jezera so celo naredili umeten otok, ki naj bi spominjal na blejskega.

Najlepši dan ameriške izkušnje – zabaviščni park, izlet v Chicago, streljanje z BB-puško, vožnja s štirikolesnikom ali prihod domov z novimi spoznanji?

Obisk Cedar Pointa, svetovno znanega zabaviščnega parka, ki ima najboljše vlakce smrti v Ameriki, je bila avantura posebne vrste. Takole opisuje dijakinja svoj poseben spomin: »Eden izmed najlepših dni je bil zame 16. julij, ko smo vsi trije dijaki skupaj z Marge na jasen in topel poletni dan prišli v park ravno pred njegovim odprtjem. Zaradi tega smo imeli veliko prednost, saj v parku še celo uro ni bilo dolgih čakalnih vrst … Skupaj smo se v sedmih urah peljali na kar devetih različnih vlakcih, a vsi trije smo se na koncu strinjali, kateri izmed njih se nam je zdel najboljši. Uro pred zaprtjem parka so se začeli pojavljati nevihtni oblaki, zaradi katerih smo ga predčasno zapustili. Že prejšnje dni so namreč meteorologi opozarjali na možne nevihte, ki so bile posledice hurikanov. Kljub utrujenosti smo po koncu dneva vsi skupaj pogledali še film in se posladkali s sladoledom.« Spet druga je bila navdušena nad petdnevnim izletom v Chicago, saj si je že od nekdaj želela obiskati tako mesto z visokimi stolpnicami. »Občutek je bil res neverjeten. Zelo dragoceno doživetje pa je bil tudi ogled muzikala Come From Away, ki se mi je še posebej zasidral v srce zaradi ganljive zgodbe in čudovite glasbe.« Še en vesel dogodek je bil piknik na prostem, ki sta ga priredili Tomovi sestrični Janet in Maryann ter njen mož Jack. »Na njem smo uživali v odličnem kosilu ter sladicah, ki smo jih dijaki z Margino pomočjo naredili že zgodaj zjutraj. Skozi celoten piknik so za nas tri potekale različne igre: cornhole, streljanje z BB-puško, lovljenje ribic in vožnja s štirikolesniki. Na koncu dneva smo skupaj zanetili ogenj, s katerim smo se lahko greli in pekli marshmallows (penice). Edina slaba stvar na pikniku so bili komarji, ki jih je bilo pozno zvečer že tako veliko, da smo zaradi njih odšli domov.« Zadnji je opisal kot najbolj vesel dogodek povratek v Slovenijo. »Šele s prihodom nazaj  v Slovenijo sem ugotovil, kako neverjetna je bila ta izkušnja in da sem po njej postal drugačen človek. Brez tega koraka ne bi bil mogel biti hvaležen za to priložnost.«

Linda, Nika in Rok v Clevelandu

Še ena malenkost – dnevi brez mobitela?!

Gostitelja želita, da dijaki med obiskom ne uporabljajo mobitelov in da se v polnosti posvetijo ameriški izkušnji. S starši so se seveda imeli možnost pogovarjati enkrat na teden. Dijaki so o tem imeli pred odhodom svoje pomisleke, a izkazalo se je, da so bili odveč. »Spraševala sem se, kako bo šlo cel mesec brez telefona, a s tem potem sploh nisem imela problema. Uporabljala sem ga le za glasbo, budilko in nič drugega. Ko gledam nazaj, se mi zdi osupljivo, da v tistem mesecu niti nisem opazila pomanjkanja interneta; bila sem v svojem svetu. Vesela sem, da je bil to pogoj pri izkušnji, saj se v nasprotnem primeru ne bi mogli poglobiti v tisto, kar se je tam dogajalo.« Druga dijakinja je razmišljala takole: »Življenje brez telefonov je bilo vsekakor velika prednost, saj smo lahko tako zares doživeli nove izkušnje v vsej njihovi polnosti. Ni nas skrbelo, komu vse moramo odgovoriti na kakšno sporočilo ali pa morda kaj vse moramo prijateljem povedati o svojih doživetjih. Namesto tega smo raje vsak dan pisali svoj dnevnik, ki ga sedaj kdaj z veseljem pogledam ter se nasmejim ob prijetnih spominih. Edina slabost, da nisem imela telefona, pa je bila ta, da nisem mogla uporabljati spletnega slovarja in navigacije.« Za konec pa še to: »Urnik je bil precej poln, zato ni bilo niti časa za telefon. Človek brez mobitela razmišlja bolj jasno, zato je bila izkušnja zaradi tega precej lepša.«

Spoznanja s poti – neprecenljiva popotnica za življenje

In kaj so dijaki vzeli s seboj v življenje s te čudovite dogodivščine v Ameriki?

Linda: »Od gostiteljev, Toma in Marge, sem prejela veliko modrosti za življenje; zelo sem jima hvaležna predvsem za vpogled, ki sem ga dobila v njuno življenje in tudi širše v ameriško. V spomin pa se mi je vtisnil tudi njun pogled na življenje, saj sta nas vedno spodbujala, da stvari preizkušamo, in govorila, da nikoli ne veš, kaj ti bo življenje prineslo.«

Nika: »Misel, ki mi je najbolj ostala v spominu, je definitivno Tomov rek: »Life is good, but it isn’t fair.« Vsak dan smo ga namreč slišali kar dvakrat. Prav tako mi je bila izjemno všeč Margina navada, da je ob večjih nakupih v trgovini vsakič kupila nek nov, neznan izdelek ter s tem ves čas odkrivala nove okuse.«

Rok: »Želim poudariti to, da sem se naučil mnogo stvari, ko sem bil v Ameriki. Najbolj pa sem si zapomnil misel, ki pravi, da če za nekaj ne vprašaš, tega tudi ne dobiš. V najslabšem primeru te oseba zavrne, pogosto pa dobiš nekaj, česar ne bi mogel, če ne bi postavil vprašanja. Veliko sem odnesel tudi od obiskov sorodnikov ali znancev, ki so vedno prišli nasmejani z zanimivimi izkušnjami in zgodbami.«

Srce ameriške izkušnje sta zakonca Luzar – izredna, nasmejana in spodbudna

Rok: »Tom in Marge sta izredna človeka, ki žrtvujeta svoj prosti čas za neznane ljudi, tudi če jima je to včasih težko in naporno. Brez njiju tako dobre izkušnje definitivno ne bi bilo. Zahvaljujem se jima za vse trenutke, ki sem jih lahko preživel z njima, in upam, da sta tudi onadva uživala v tej izkušnji.«

Nika: »Gostitelja Marge in Tom sta bila skozi naše celotno bivanje izredno gostoljubna in prijazna. Ker sta zelo odprta in nasmejana, se mi je bilo z njima vsakič v veselje pogovarjati. Ves čas sta nam pomagala z nasveti in nas naučila veliko življenjskih modrosti. Čeprav nam na začetku angleški jezik ni šel najbolje, sta nas ves čas spodbujala in nam pomagala najti besede, ki smo jih iskali. Najbolj pa sem hvaležna za njuno zaupanje, dobrosrčnost in za to, da sta nam odprla vrata v svojo družino ter tako dala občutek, kot da smo pri njima zares doma.«

Linda: »Tom in Marge sta res čudoviti osebi. Za naš enomesečni obisk sta se zelo potrudila, da nam je bilo lepo in da sta nam pokazala in nas naučila veliko stvari. Težko dovolj poudarim, kako močno cenim njun trud in veselje, vse njune spodbudne besede in modrosti o življenju ter nasploh kakšni osebi sta. Rečem lahko le hvala vsem, ki so mi omogočili to izkušnjo. Tistim pa, ki bodo kdaj imeli takšno možnost: izkoristite jo, to je nekaj enkratnega in nepozabnega.«

Zakonca Luzar, Lily Schweiger Kotar in Alenka Batelino, na ŠKG odgovorna za obisk v ZDA

Na Škofijski klasični gimnazij je že vrsto let za obiske pri zakoncih Luzar odgovorna Alenka Battelino. Zelo smo počaščeni, saj se vsakič, ko sta v Sloveniji, oglasita tudi v Zavodu sv. Stanislava in z zanimanjem spremljata njegov utrip, predvsem pa prisluhneta, kako se življenje odvija dijakinjam in dijakom, ki so bili del ameriške izkušnje.

/Svoje misli so zbrali Linda, Nika in Rok, zapis je pripravila Lily Schweiger Kotar./