Matic, lani si na Škofijski klasični gimnaziji maturiral, sedaj pa si študent slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za začetek bolj aktualno, »negimnazijsko« vprašanje: Kako je biti študent?

Všeč mi je. Čeprav sem – na žalost – ponovno odkril, da sem tip človeka, ki mu poslušanje razlage oz. prisotnost na predavanjih močno koristi, je razporeditev časa vseeno v mojih rokah. Počutim se precej svobodnega, če je to prava beseda, je pa vedno prisotna miselnost vseh starejših, naj študenti »uživamo ta leta«, kar čutim kot stalen, skorajda pozitiven pritisk.

V čem pa se študij najbolj razlikuje od šolanja na gimnaziji? Kaj je morda sedaj lažje in kaj po drugi strani pogrešaš iz srednješolskih časov?

Ena največjih razlik je, da smo s profesorji vsi »kolegi«. Če te predavatelj pokliče, si pač kolega. »Kolega, od kod prihajate?« »To bo predstavil kolega pred tablo.« »Morda ve odgovor na to vprašanje kolega?« »Kolega, ostanite zadaj, da virusi ne pridejo do katedra.« Druga, ne tako pomembna in še manj opazna, pa je struktura pouka in izpitov.

Pogrešam vsakdanjo rutino gimnazijskega urnika. Vanjo so sodili tudi vsi sošolci, prostori in profesorji, ki sem jih videval vsak dan – štiri leta! Prav tako vsi festivali in skupinski projekti, čeprav sem prepričan, da imam zaradi njih že zdaj nekaj sivih las več.

Tvoja zgodba na Škofijski klasični gimnaziji je bila še posebno vznemirljiva zato, ker si bil obenem tudi vrhunski športnik plezalec. Nam lahko na kratko orišeš, kakšna je bila tvoja plezalska pot od začetkov pa do največjih uspehov?

Plezati sem začel pri devetih letih po preizkusu lokalnega kluba v osnovni šoli. Po nekaj letih sem prišel v tekmovalno skupino, kar je pomenilo, da med treningom ob strani nismo več brali stripov, oziroma da jih naj ne bi. Leta 2013 sem po zmagi v pretekli sezoni državnega prvenstva postal član mladinske reprezentance, kjer sem na prvi večji mednarodni tekmi uspel doseči prvo mesto. Tisto in naslednje leto sta bili zame do zdaj še vedno najbolj uspešni, sem pa leta 2016 na svetovnem mladinskem prvenstvu v kombinaciji dosegel 6. mesto. V mladinski reprezentanci sem ostal do leta 2019, ko sem presedlal v člansko.

Na kateri plezalski dosežek pa si najbolj ponosen?

Najbolj ponosen sem na dvoletni zaporedni naslov evropskega mladinskega prvaka v svoji kategoriji. V letih 2013 in 2014.

Zakaj ravno plezanje? Kaj te je kot mladega fanta pripeljalo v ta šport?

Seveda sem začel z nogometom, kot vsak nadobuden fant v prvi triadi osnovne šole. Plezanje sem (kot šport) odkril po naključju, za katerega sem zelo vesel. Načelnik ŠPO Rašica, Aleš Pirc, je takrat na šoli predstavljal športno plezanje na zelo praktičen način. Ker sem ugotovil, da se mi zdi zabavno in mi gre dokaj dobro od rok, sem se vpisal v tamkajšnji klub.

Predstavljam si, da si bil ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo postavljen pred vprašanje, kako naprej. Ali vrhunsko in tekmovalno plezanje obesiti na klin ali vztrajati kot dijak in obenem športnik. Ti si izbral težjo pot. Kako danes gledaš na to svojo odločitev?

Brez trohice dvoma bi se še enkrat odločil enako. Plezanje mi je dalo, in mi daje še vedno, ogromno priložnosti, izkušenj, spoznanj in ljudi, za katere sem neizmerno hvaležen. Odločitev je bila – pravilna.

Tvoja osebna zgodba je močan dokaz, da je vrhunski šport mogoče združiti s šolanjem na gimnaziji. Kako ti je to uspelo? Kdaj je bilo najtežje in kako si se soočal s takimi trenutki?

Najtežje je bilo ob enakih časih kot vsem drugim – ko je bilo na koledarju veliko obveznosti. Takrat je bilo treba dobrega načrta, zagnanosti in kdaj tudi odrekanja enemu ali drugemu. Bolj redko mi je uspelo tako, kot sem si želel, in to me je velikokrat jezilo. Vseeno je bil zame ta proces ključnega pomena, preko njega sem namreč razvil veliko spretnosti, pa tudi spoznal svoje želje, poglede in vztrajnost.

Nisem bil najvzornejši učenec, sprotnega dela sem se nadejal le v prvemu tednu vsakega letnika, velikokrat sem bedel tudi pozno v noč. V resnici mi ne bi bilo treba nič od tega, saj sem bil po navadi sam sebi največja prepreka. Vseeno pa so napake pomembne (čeprav se sliši kot klavrna tolažba) in so mi prinesle izkušnje, ki mi vedno znova pridejo prav.

Morda bo zanimivo tudi, če nam opišeš povprečen dan gimnazijca in vrhunskega športnika. Ne nazadnje je bil tudi tvoj dan dolg »samo« 24 ur … Kdaj si našel čas za učenje, pisanje nalog, domače branje …?

Zagovarjam, da ima človek čas za stvari, za katere si čas vzame. Seveda pa stvar ni tako preprosta in mi še vedno predstavlja težavo – kako določiti prioritete? Še posebej, če te zanima toliko stvari? Jasne prioritete so pogosto nujne, a jih sam razen tega, da je šola na prvem mestu, v času šolanja nisem imel.

Da je v življenju treba izbirati med vrsto dobrih, zanimivih in privlačnih stvari brez možnosti, da bi izbral vse, je eno najbolj kislih in grenkih jabolk, v katera sem moral ugrizniti. Še vedno se mi usta skremžijo ob njegovem okusu, a se mu ne morem izogniti – človek pač ne more početi vsega, česar bi si želel, na žalost pa še manj uspešno. Nisem prepričan, če bom to dejstvo lahko kdaj v celoti sprejel, nujno pa se moram za to truditi.

Moj povprečen dan je bil v 90 % primerov zelo podoben sledečemu vzorcu: dan ostalih gimnazijcev + trening. Število treningov na teden se je gibalo med štiri in pet (z raznimi odstopanji navzgor med pripravami in tekmovalno sezono), vsak pa je s prevozom vred vzel dobre štiri ure, tako da je čas, ki mi je ostal, kar naenkrat postal precej »vreden«. Potrudil sem se, da sem ga čim boljše izkoristil, nikakor pa mi to ni vedno uspelo. Če bi si (uspešno izkoriščen) dan približno predstavljali po urah:

–              budilka ob 7:00

–              šola od 7:45 do 14:00

–              pred treningom kosilo

–              odhod na trening ob 15:30 ali 17:00

–              prihod domov ob 19:30 ali 21:00

–              tuš, večerja, počitek, delo za šolo do 23:00 – včasih več, včasih manj

Po urniku je lahko in dobro delati, če ga imaš in se ga držiš. Pri meni je velikokrat vsaj ena izmed teh dveh točk šepala, tako ali tako pa se je vedno tudi kaj vrinilo vmes, a nič od tega ni predstavljalo večjih težav, le potrebo po dobršnem ščepcu improvizacije. Če si motiviran, je mogoče vse, zato je cilj nekaj, kar vsi nepretrgoma iščemo.

Ali nam lahko postrežeš s kakšno anekdoto »dijaka plezalca«?

V resnici ne ravno, pa se pretvarjajmo, da je to le zaradi stroge zaupnosti tovrstnih informacij in ni posledica mojega slabega spomina. Edina stvar, ki mi pride na misel, je postavljanje jaslic in/ali razstav. Za vsa višinska dela sem bil v osnovi zadolžen jaz, kar je smiselno, čeprav po lestvah vseeno ne plezam veliko pogosteje od ostalih. V devetih od desetih primerov je bilo to v kombinaciji z lepljenjem česarkoli na steno ali pa strop, tako da mi gre danes to že kar v redu.

Se pa spominjam (čeravno ni prava anekdota) tudi plezalnega treninga z vami (prof. Pucem) v Massyju. Med ekskurzijo v Parizu, ki je trajala slab teden, sem bil po navodilih trenerja dolžan izvesti en trening, da mi forma ne bi preveč upadla. S profesorjem sva se tako s hitrim vlakom odpeljala v Massy, kjer sem na svojo srečo lahko naredil trening z Leom Avezoujem, francoskim reprezentantom, s katerim se vsake toliko časa še vedno srečam na kakšni tekmi. Trening je bil izvrsten, v veliko veselje pa mi je bilo tudi zanimanje, ki ga je profesor Puc izkazal nad plezanjem. Za konec mi je kupil še kosilo (nekakšen kebab), razred, ki je ves ta čas raziskoval Pariz, pa sva ujela in se mu pridružila pred Montmartrom.

Koliko pa je imela za tvoje športno udejstvovanje (turneje, prvenstva, treninge …) posluha sama šola? Ali bi lahko rekel, da Škofijska klasična gimnazija podpira vrhunske športnike?

Na šoli s svojim športnim udejstvovanjem nikoli nisem imel težav. Status športnika mi je omogočal, da sem se glede vsega lahko dogovoril s profesorji, ki so mi zares prijazno stopili naproti, tako da lahko z gotovostjo trdim, da ŠKG podpira športnike, pa tudi druge, ki se v čem resno udejstvujejo.

Tale pogovor verjetno prebirajo tudi drugi mladi, ki se ukvarjajo s športom, kulturo in umetnostjo na najvišji ravni, in morda so v tvoji poti našli navdih zase. Kaj bi jim svetoval, če se odločajo o tem, kako naprej?

Glede dajanja nasvetov se ne počutim ravno kvalificiranega, saj jih sam še vedno sprejemam, še bolj pa premlevam. Lahko je drugim svetovati, četudi sam nimaš pojma. Vseeno pa vidim, da ena stvar drži: vztrajnost se poplača. Čeprav je v to težko verjeti, si velja zapomniti.

Sicer pa Matic ob besedi »Škofijska« pomisli na …

… temna zimska jutra prvega letnika, ko sem v mrazu kolesaril do gimnazije. Ne razumem zakaj, a so mi tista zgodnja zbujanja (še vedno vem, s kakšno budilko) ostala vžgana v spomin na najprijetnejši način. Poleg tega se še vedno rad spominjam gimnazijske rutine, ki mi takrat skoraj zagotovo ni bila tako pri srcu, vem pa, da sem se v razredu počutil kot doma – predvsem zaradi sošolcev. Lepih spominov na Škofijsko imam nešteto, in čeprav bi jih lahko na prvi pogled veliko zavrgli kot nepomembne, skupaj gradijo izrazito toplo obdobje mojega življenja. Zelo rad se predajam nostalgičnemu sanjarjenju, in gimnazijski sklop je eden najpogostejših v rotaciji.

Zakaj?!

Najbrž, ker sem se takrat preprosto počutil dobro.

Pa še bolj resno vprašanje: Kaj ti je dala Škofijska klasična gimnazija? Kako po nekajmesečni študijski izkušnji gledaš na prehojeno štiriletno srednješolsko pot?

Meni je Škofijska dala predvsem jasne vrednote, odprto glavo in dobre ljudi. Težko se štiri leta tako strnjeno opiše, a ti trije pojmi držijo.

Matic, za konec še pogled v prihodnost. Te bomo poznali kot slovenista plezalca ali bolj kot plezalca slovenista? 

Odgovor na to vprašanje zanima tudi mene. Načrta ni, vem pa, da bom počel tisto, kar me bo zanimalo in mi predstavljalo izziv. V resnici nimam pojma! Lahko se zgodi, da me bo na koncu kdo poznal še kot kaj tretjega … Upam samo, da kot dobrega človeka, pa bom zadovoljen.

Pa da ne pozabiva … Poleg športa si bil ves čas tudi navdušen pevec – prepeval si v obeh gimnazijskih mešanih pevskih zborih – pomemben pečat pa si na šoli pustil tudi s svojo veliko ljubeznijo, oblikovanjem in likovnim ustvarjanjem. Tako si oblikoval dijaški dnevnik, knjižico molitev, literarno glasilo Domače vaje, sodeloval si pri okraševanju šole in še kaj. Kje si našel navdih (in čas) za vse?

Petje in grafično oblikovanje mi je bilo od začetka gimnazije vedno pri srcu. Najti čas za stvari, v katerih uživaš, ni težko, težko se je le odločiti, od kod ta čas vzeti. Zame je imelo plezanje pred ostalimi obšolskimi dejavnostmi vedno prednost, tako da sem jih prilagajal treningom. Olajšavo je predstavljalo dejstvo, da mi je oblikovanje in petje skoraj vedno predstavljalo sprostitev in sem ju lahko zamenjal s prostim časom, ko je bilo treba. Imel sem urnik, ki sem se ga držal, in improviziral, ko ni šlo drugače – pa se je na koncu vse nekako sestavilo skupaj.

(Preprost) recept za uspeh torej ne obstaja, a s tem ni nič narobe. Ljudje se na začetku zgledujemo po ostalih, sčasoma pa je nekatere stvari treba doumeti sam. To ni neumnost, temveč osebna rast.

Hvala, Matic, za vse misli, ki si jih delil z nami, in veliko uspeha na vseh področjih še naprej!

Pogovor je pripravil David Puc.