Utrip  Moskve

Če naj pišem o vtisih, ki jih je name naredila Moskva, bom pisal kar se da iskreno in pošteno.

Ako primerjam to mesto z mesti zahodne Evrope, ki sem jih do sedaj obiskal, lahko z vsem srcem rečem, da mi Moskva še najbolj ugaja. Že res, da predeli, ki se ne nahajajo ravno v centru ali ob turističnih atrakcijah niso najbolje oz. sploh niso vzdrževani. Res je, da ima Moskva (vsaj kolikor sem videl) problem z odpadki (nekako kot Neapelj, le da ni tako hudo) in še zdaleč ni tako čista kot Ljubljana. In res je, da prizori razpadajočih zgradb še iz časa Sovjetske zveze, zaraslih zidov hiš, ki jih je pokopal čas in zarjavelega železa, ki to vse spremlja, res niso paša za oči. A Moskva je kraj, kjer se v tujini najbolje počutim – varnega in dobrodošlega.

Ako primerjam moskovski metro s pariškim, bi moskovskemu strašno krivico storil. Pariški se niti v najbolj divjih in neverjetnih sanjah ne more primerjati z moskovskim, ki je čistejši, lepši (vse postaje so dobro vzdrževane in ne zanemarjene, kot v Parizu, kjer so poleg tega samo “pomembne” lepo okrašene in marmornate), bolj učinkovit pa tudi na vlak ni potrebno čakati več kot minuto.

Če primerjam ulice Pariza ali Dunaja z moskovskimi, se mi zdijo slednje veliko bolj varne. Že res, da je veliko uniformirancev in je kontrola nad pretokom ljudi ostra, a je to vseeno majhna cena v primerjavi s prizori, ki so postali na Zahodu skoraj nekaj vsakdanjega, ko življenja ugašajo in se lahko počutimo, kot da bi bili na vojnem območju, ko mimo kavarne ob Seni v polni bojni opravi, s čeladami na glavah in brzostrelkami v rokáh prikoraka vojaška patrulja.

Rusi so tudi (vsaj do nas Slovencev) zelo gostoljubni in dobrotljivi in jim veliko pomeni ter jih kar v dobro voljo spravi, če se potrudimo z njimi po Rusko govoriti. Našo domovino pa tudi v visokih časteh držijo. Nedvomno zaradi njene lepote in ker radi pridejo k nam na dopust.

Ima Moskva tudi nekakšen svoj utrip ali dušo, ki je jako drugačna od drugih Evropskih mest. Mislim, da se tega ne da z besedo opisati, a v zraku se čuti nekakšno živost, ni čutiti strahu ali napetosti pa tudi nisem občutil običajne naglice, ki je za velika mesta značilna (naglica gotovo je, samo čutiti je ni moč).

Če nekoliko povzamem vse skupaj: v tujini se najbolje počutim v Rusiji, počutim se tu bolj varnega, kot v zahodni Evropi, pa tudi bolj dobrodošlega. Utrip Moskve pa me že zdaj kliče na njene grudi; prav gotovo se vrnem.

Zapisal: Leonard Vončina, 4. a

Dogodivščine 3. a v Franciji

Ljubljana – Strasbourg – Reims

Dolgo pričakovana ekskurzija v Francijo se je začela v poznih večernih urah, ko smo se navdušeni in pripravljeni na dogodivščine vkrcali na avtobus. Sledila je nočna vožnja, kjer se je vsak poskušal namestiti, kakor je vedel in znal, in kmalu se ni več dalo razbrati, čigava je katera noga ali roka.

Prebudili smo se v prekrasno sončno jutro ter se polni pričakovanj odpravili v Strasbourg. Najprej smo si ogledali veličastno katedralo Naše Gospe oz. Notre Dame de Strasbourg, ki nas je pozdravila z glasnimi zvonovi. Notranjost pa nas je navdušila s prefinjenimi vitraji ter prelepo gotsko arhitekturo. Videli smo tudi izjemno zanimivo astronomsko uro, da pa je bil dan res popoln, je poskrbel ogled mesta z barčico, ki nas je popeljala skozi različne dele Strasbourga.

Pred Parizom smo se ustavili v Reimsu ter si ogledali tudi tamkajšnjo katedralo, da pa dan ne bi bil prepust, smo bili priča še organiziranemu protestu za varstvo narave ter se nasmejali ob komentarju prof. Cergolj, da so protesti že skoraj francoski narodni šport.

Utrujeni, a zadovoljni, smo se nato odpravili proti končni destinaciji − Parizu, na poti pa sta nas spremljala zvok kitar ter naše (bolj ali manj) ubrano petje. Dan smo zaključili še z molitvijo ter se počasi odpravili spat.

 Paris: Ste že jedli polže? … Mi smo jih!

Med drugim dnem ekskurzije smo si pogumni štirje dijaki med kosilom privoščili tradicionalno francosko jed les escargots – to so polži, ki se jih največkrat pripravi skupaj z zeliščnim maslom in česnom. Okus jedi je bil za vse presenetljivo dober, tekstura pa nas je spominjala na hobotnico ali lignja. Da pa je bilo sicer odlično jed težko pojesti, nas je ob vsakem pogledu na krožnik vedno znova opominjal naš razum, ki nam je dopovedoval, da jemo prave polže in da je to za našo slovensko kulturo nekaj precej neobičajnega.

Stade de France: nogometna tekma Francija Nizozemska

9. 9. 2018 se je za nekaj neverjetno prikupnih nogometnih navdušencev 3. a zgodil izjemen dogodek. Na Stade de France je potekala prva tekma francoske reprezentance po zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu. Stekel je pogovor, izmenjevala so se mnenja, na koncu pa je padla ideja, da bi se tega nepozabnega dogodka udeležili tudi mi. Ideja se je, po milosti našega dragega razrednika in s precej truda s strani zainteresiranih, na koncu tudi uresničila. Na dogodek smo se odpeljali z metrojem. Pred stadionom smo se, opremljeni z navijaškimi šali, odeli v barve Francije ter polni pričakovanj povzpeli na tribune, kjer smo počakali na začetek tekme. Tekom le-te smo se dokazali kot izjemni navijači, ki se lahko po glasnosti in navdušenju merijo z najboljšimi. Skupaj z ostalimi navijači smo ob koncu proslavljali ob zmagi Francije proti Nizozemski z 2:1 ter se udeležili slavja, ki je sledilo. Navdušeni smo se začeli odpravljati proti domu, pred tem pa še pred postajo zapeli Sebastjanu, ki je ravno dopolnil 17 let. Vse je potekalo gladko do trenutka, ko je bilo treba požigosati vozovnice, saj smo po nesrečnem naključju imeli napačne. Hitro smo se zbrali in poiskali rešitev. Peš smo se odpravili do najbližje postaje ter ujeli zadnji vlak tistega dne. Toda veselje se je kmalu končalo, saj smo na žalost kasneje ugotovili, da je bil to zadnji vlak v celem Parizu, ki je peljal le do centra mesta. Ker smo sredi Pariza ostali brez prevoza, nam ni preostalo drugega, kot da vzamemo pot pod noge ter se od Eifflovega stolpa odpravimo peš do našega hostla (cca. 6–7 km).  Ob spremljavi petja smo si tako ogledali še čarobne pariške ulice ponoči ter se izmučeni, a bogatejši za novo avanturo in neverjetne spomine, končno vrnili domov.

Louvre

V ponedeljek je bilo jutro umetniško obarvano – ogledali smo si Le Louvre, kraj, na katerem bi ljubitelji umetnosti ostali več let, če bi jih le držale noge. Sami pa si takšnega razkošja žal nismo mogli privoščiti, saj nas je po odmoru za kosilo, za katerega smo venomer hvaležni, četudi nam pariške cene nekoliko izpraznijo žepe, čakal daljši samostojen sprehod po desnem bregu Sene.

Napoelon, Montmartre

Po spancu in običajnem zajtrku smo tudi ta dan pričeli z ogledom umetnin – tokrat s poudarkom na impresionističnih delih velikih umetnikov, nad katerimi je bilo navdušenih veliko dijakov našega precej umetniško naravnanega razreda. Po kosilu smo se z metrojem, ki nam je sedaj postal že kar nekoliko domač, odpeljali do Dôme des Invalides in si ogledali še mogočni Napoleonov grob. Zatem smo se vsaj za kratek čas vrnili v slovensko okolje, saj smo obiskali slovensko ambasado, kjer smo izvedeli nekaj več o njenem delovanju in pomenu, za kar smo bili zelo hvaležni. Za vrhunec dneva pa se je bilo resnično potrebno povzpeti – ogledali smo si namreč baziliko Sacré Coeur, od koder se je razprostiral čudovit pogled na mogočen Paris.

 Versailles

 Na poti v palačo Versailles smo  zaradi prometa imeli dovolj časa, da smo na avtobusu prisluhnili šansonu in klasičnim skladbam. Po prihodu je sledil ogled razkošnih soban, opremljenih z najrazličnejšim pohištvom, pozlačenimi svečniki, ogromnimi lestenci in razno ostalo dragoceno staro kramo. Po ogledu smo se slikali in sprehodili po parku, kjer smo pojedli malico in počivali v sencah dreves. Ob 15. uri smo se povzpeli na najeta kolesa in se eno uro vozili po versajskem parku. Kolesarjenju je sledil sprehod do Velikega Trianona in kratka predstavitev versajske pogodbe. Trianon in vasico Marie Antoinette smo si tudi ogledali. Ob 19. uri je bil čas za večerjo, ki smo si jo dijaki poiskali v mestu Versailles. Pred tem nas je na glavni ulici presenetil še japonski cesar, ki se je ravno peljal mimo v spremstvu številnih policijskih avtomobilov in za katerega so izpraznili celotno parkirišče pred palačo (vključno z našim avtobusom). Na koncu dneva smo se utrujeni vrnili v hotel.

Zapisale: Katarina Fabijani, Nika Klep Zupančič, Zala Reberc; foto: Vita Ciraj

Grško popotovanje 3. b – lov za poletjem

Prvo javljanje s terena Ljubljana – Ancona – Igoumenitsa   Kaliméra!

Pri nas se poletje že počasi poslavlja, predvsem njegove temperature in sonce, 3. b pa smo že po enem tednu v šoli ugotovili, da na jesen še niti približno nismo pripravljeni ter še ne dovolj zagoreli, da bi pospravili poletna oblačila. Ni nam preostalo drugega, kot da se odpravimo na lov za poletjem! Da pa ne bo vsa krivda na nas, smo s seboj vzeli še prof. Dragico Fabjan Andritsakos, kaplana Martina Zlobka in prof. Ireno Bolta, čeprav bodo verjetno tudi sami priznali, da se niso ravno upirali. Iskanja smo se lotili v Italiji, a čeprav smo iz dna nahrbtnikov izbrskali sončna očala, pregledali vse obcestne bencinske črpalke in odpeli kar nekaj pesmi, se poletje ni prikazalo. Še preden smo vedeli, nas je ogromna ladja odpeljala in zbudili smo se v povsem novi deželi. Močno sumimo, da smo odkrili brlog poletja, vsekakor pa bomo poročali takoj, ko odkrijemo kakšne zanesljive sledi!

Drugo javljanje s terena – Metéora  Ja sas!

Kot pogumni raziskovalci smo zapustili ladijska tla in z dvignjenimi glavami zakorakali na območje, o katerem sicer, z izjemo naše razredničarke, nismo vedeli ravno veliko. Iskanja poletja smo se lotili kar v prvi pekarni, ki smo jo sestradani zagledali. Kljub vročim pečem in sladkim vonjavam so nas morali razočarati, saj ga niso imeli, smo si pa v tolažbo privoščili zambonotiró pite. Naslednje morebitno skrivališče, ki smo ga raziskali, je bila Metéora, sklop šestih samostanov na vrhu visokih gorskih sten. Natančneje smo preiskali dva, kjer smo se spoznali s pravoslavno Cerkvijo. Poročati pa moramo tudi o sledi, ki smo jo odkrili! Poletje naj bi nazadnje videli v Delfih, zato smo dan zaključili z mašo za duhovno in obilno večerjo za fizično moč, zdaj pa hitimo proti Delfom!

Tretje javljanje s terena –  Delfi, Atene  Hérete!

Sledi za poletjem se hitro gostijo, zato danes dobite poročilo iz kar dveh dnevov raziskovanja. Včeraj smo po zajtrku, med katerim smo vneto vadili grško zahvaljevanje prijaznim gostiteljem, zapustili Kalambako ter krenili proti Delfom. Ko nas je naš zvesti šofer Sandi odložil, nam je takoj postalo jasno, da bomo poletje našli le z dobre razgledne točke, in splezali smo prav na vrh hriba, do delfskega stadiona, ter si na poti ogledali še ostale antične ostanke. Toda sreča nam ni bila naklonjena! S hriba smo videli poletje, kako hitro drvi naprej v smeri Aten, in ni nam ostalo drugega, kot da se od Delfov hitro poslovimo. V Atenah smo bili preutrujeni za takojšnje nadaljevanje lova in navdušeni smo se nastanili v hotelu. Naslednji dan nismo poležavali! Že zgodaj zjutraj, kar pa nas ni rešilo gneče, smo bili na Akropoli in pridno poslušali razredničarko, ki nam je predstavila vse, kar moramo vedeti. Razgled je bil neverjeten, a poletja ni bilo videti. Ob vznožju smo se ustavili v muzeju, posvečenem Akropoli, kjer smo spoznali, da se včasih ne sme fotografirati, tudi če ni nobenega znaka, ki bi ti to sporočal, saj njihovo nalogo vestno opravljajo varnostniki. Po ogledu smo spoznali, da nam ne ostane nič drugega, poletje bomo našli le, če se razkropimo! Razdelili smo se in raziskovali samostojno, vendar smo se čez dobri dve uri sestali in to brez uspeha. Kljub temu nismo bili poklapani; smo se vsaj najedli. Naslednji projekt je bil obisk pravoslavnih večernic, ki so bile nekoliko daljše, kot smo pričakovali, in ob vonjavah kadila ter mistični svetlobi prijetno uspavajoče, vendar smo se potrudili in opazovali obred, ki je bil vsekakor drugačen. Priznamo, vmes smo na svoj lov malo pozabili, a jutri računajte na nas!

Četrto javljanje s terena – Atene  Hairetysmata apó ten Elláda

Dan smo začeli s hotelskim zajtrkom. Želeli smo se prepričati, da se poletje ne skriva v kakšni od malih atenskih uličic, zato smo jih dodobra prečesali. Na poti nas je nekajkrat zamotila naša radovednost, tako smo zavili v atenski arheološki muzej, ki je največji v Grčiji. Kmalu nas je poklical šofer Sandi in hitro smo se odpravili k njemu, saj smo vedeli, da nas čaka tisto, česar smo se veselili, odkar smo prišli – morje! Prepotovali smo 1600 km, da bi spet začutili mivko med prsti ter veter v slanih laseh. Nismo bili razočarani! Pritekli smo na plažo, odvrgli brisače in se pognali v vodo. Ko smo se vrgli v slani objem morja, nihče več ni mogel dvomiti, našli smo poletje! Med nabiranjem pisanih pastelnih kamenčkov, ki so ga zmotili fantje s svojim tunkanjem (brez skrbi, nismo jim ostale dolžne), nam je morsko druženje hitro minilo. A poletja nismo izpustili, pretentali smo ga, da nam še malo razkaže svojo domovino. Kako bi bolje začeli kot z glasbo in plesom? Ko je sonce počasi tonilo za Partenonom, smo se posedli po tribunah in občudovali prelepi ambient grškega zelenja in zidov, med katere so kmalu priplesali člani skupine Dora Stratou. Tako smo dan zaključili med grškimi ritmi, šuštečimi oblekami ter zvoki dud, nato pa se, še zmeraj malo poplesujoči, odpravili v hotel. Jutri pa bomo z roko v roki s poletjem pot nadaljevali proti jugu, na Peloponez! Mikene, Epidaver, Šparta, pripravite se, mi prihajamo!

Peto javljanje s terena – Epidaver, Mikene, Šparta  Ti kanete?

V četrtkovo jutro smo se še zadnjič zbudili v Atenah, navdušeno zmazali zajtrk ter se odpravili na pot. Potrudili smo se in na avtobusu našli še eno mesto za poletje, pa smo ga vzeli kar s sabo. Prva mini postaja je bil Korintski kanal, kjer so jadrnice plule globoko pod nami. Pot smo nadaljevali v Epidaver, pravo zvočno čarovnijo, na vrhu smo seveda imeli fotografiranje, bolj ali manj uspešno, a imamo še nekaj časa, da nadoknadimo. Na poti v Mikene pa je poletje postalo malo lačno morja in tako nam ni ostalo drugega, kot da se ustavimo v ljubkem obmorskem mestecu po imenu Náfplio. Tudi mi se nismo ravno pritoževali, temveč smo si hitro našli kaj za pod zob, nekaterim vztrajnežem pa se je uspelo celo na hitro vreči v vodo in v še mokrih kopalkah pribrzeti nazaj na avtobus. V Mikenah smo zlezli do Agamemnonove grobnice, kjer smo seveda s petjem morali preizkusiti akustiko, nato pa se v družbi potepuških psov povzpeli do mikenske trdnjave. Dan smo zaključili v Šparti, ki smo jo ponoči že malo raziskali, danes pa nas čaka še njena antična plat.
P. S.: Poletje pošilja lepe pozdrave, ga skušamo prepričati, da bi se vrnilo tudi k nam!

Zadnje javljanje s terena – Mistras, Olimpija   Kalispéra!

 Včerajšnji dan smo, ko nas je poletje izbezalo iz mehkih postelj, začeli v povsem drugem času kot do zdaj. Malo smo opustili antiko in popotovali v srednji vek, v utrdbo Mistras. Ogled smo začeli skupaj, kjer sta nas razredničarka in kaplan popeljala v zgodbo tistega časa, da smo si lahko že prav predstavljali ljudi v srednjeveških oblekah, ki so se po spolzkih kamnih zgrinjali na kronanje zadnjega cesarja. Zatem pa se nas je kar precej odločilo, da se povzpnemo prav do vrha. Pogumno smo začeli in v dobre pol ure v družbi številnih mačk in hišk posejanih čez celoten grič uzrli čudovit razgled, ki je bil vreden napora. Poletje nam je nato razkazalo še antično Šparto, zatem pa smo se že precej izmučeni izpod oljk prestavili na avtobus in do Olimpije vsi pospali. V zadnji dan smo se zbudili z malo grenkega priokusa, saj nam je ekskurzija res prehitro minila, a čakal nas je še ogled antične Olimpije. Med ostanki Herinega in Zevsovega templja ter gymnasiuma in palestre smo se sprehodili do stadiona, kjer smo se preizkusili v teku, zatem pa nas je poletje prepričalo, da smo si ogledali še muzej. Gostitelji so nam pripravili obilno kosilo za na pot, potem pa smo se odpravili proti Patrasu, kjer se bomo vkrcali na ladjo. Prepričevali smo poletje, naj gre z nami, naj nas pelje na morje, vendar je vztrajalo, da mora na jug, torej naše kraje na milost in nemilost prepušča jeseni in njeni sestrični zimi, a obljublja, da se kmalu vrne. Pomahali smo mu in zaželeli srečno pot!
Se javimo, ko prispemo! Hvala vsem, ki ste nas v mislih spremljali na naši dogodivščini! Še zadnje grške objeme in žarke sonca vam pošilja vaš 3. b!

Zapisala: Karolina Marc; foto: Maja Budna

Popotovanje po Španiji s 3. c

»Ne potujemo, da bi pobegnili življenju, temveč, da življenje ne bi pobegnilo nam.«

Po tej misli smo en teden odkrivali lepote Španije, njena znana mesta in manjše kotičke, ki so skriti očem mnogih, ki obiščejo to deželo. Doživeli smo občutek besed naše razredničarke: »Barcelona es un lugar para visitar y Madrid para vivir.« Veličino milijonskih mest in gneče na ulicah. In ne, to ni kot gneča na Čopovi. Obiskali smo muzeje, v katerih se svet za trenutek ustavi. Stojiš pred sliko in gledaš … in dojameš. Začutiš utrip umetnika, njegovo temo in slog. Morda se v kakšni sliki tudi najdeš. Potem smo zopet stopili na glasne ulice, kjer življenje teče dalje, se ustavili v katedrali in občudovali arhitekte. Morda na prvi pogled ne vidiš celote, a ko slišiš zgodbo, se koščki sestavljanke postavijo skupaj. V zgodnjih jutranjih urah smo se sprehodili po akveduktu, spet drugič po čudovitem Toledu in nato stekli v valove neskončnega morja. Mivka, sonce in voda. Odlično. In ta beseda lahko opiše celotno ekskurzijo. Ne pravim, da nismo bili utrujeni, kak dan malo neprespani … a ostali smo polni spominov. Trenutkov, ki se ne izbrišejo iz spomina, polni novega znanja in za mnogo izkušenj bogatejši.

Zapisala: Manca Petrič, 3.c

Prigode 3.d v nemških deželah

Na dan Marijinega rojstva: Dachau – Augsburg

Ko se po dremežu v avtobusu v neprespani noči zbudiš z jutranjo zarjo na obzorju, te spreleti dobra misel, da si končno na težko pričakovani celotedenski ekskurziji s sošolci. Prvo svetlobo dne smo pričakali na avstrijski avtocesti. Po vožnji mimo bavarske prestolnice nas je čakala prva uradna točka ekskurzije – Dachau in njegovo koncentracijsko taborišče iz 2. svetovne vojne, zaradi katerega bo imelo mesto za nas vedno neprijeten prizvok. Prežemala nas je zavest, da je bilo na tem kraju ogromno trpljenja in izgubljenih nedolžnih človeških življenj. Vse to zaradi zaslepljenosti in napačnega prepričanja nekaterih vodilnih oseb o človekovi vrednosti. Zdelo se nam je blazno, da bi to kdorkoli počel, in prav je, da se spomnimo na take stvari, saj bomo sami vedno vedeli, da se to ne sme ponoviti.
Iz turobnega vzdušja smo prišli v veliko prijetnejše mesto Augsburg. Uživali smo lepote tega kraja v cerkvah, upravnih stavbah, na slovenski župniji, na barvitih ulicah in v prisrčnem socialnem naselju Fuggerei. Slednje je kompleks stanovanj, ki so ga zgradili za revne prebivalce mesta. Še danes je zelo presenetljivo dejstvo, da letna najemnina stanovanja stane 0,88 €. Augsburg nam je pustil veliko lepih vtisov.
Naša zadnja postojanka prvega dne je bil Donauwörth, kjer smo se nastanili, se sprehodili po mestu in malo podružili. Ker nas na vseh poteh spremlja Božja mati Marija, smo nekateri izkoristili spremstvo šolskega kaplana in se za ta dan zahvalili pri sveti maši kar v mladinskem domu.
Lep pozdrav, ali bolj nam primerno, liebe Grüße aus Deustchland!

Na 23. nedeljo med letom: Rothenburg ob der Tauber – Frankfurt

 “Očitno so po petindvajsetih letih te ekskurzije prestavili nedeljsko jutranjo sveto mašo s 7.00 na 7.30,” je bil citat profesorja Prašnikarja za uradni začetek dneva. Toda 3. d je to sprejel s trdnostjo ter bil priseben in prisoten pri nemški sveti maši.
*Fahrt auf der Autobahn*
Polni Svetega Duha smo se odpravili v obdobje srednjega veka – križarskih in katoliško-protestantskih vojn. Zadelo nas je najbolj romantično mesto v Evropi, Rothenburg ob der Tauber, celotno grajeno v pristnem srednjeveškem bavarskem stilu. Razlog, da je takšno: oblegovalci so se ga usmilili, ker je župan mesta nekoč “na eks” spil 4 litre vina. Mesto nas je popolnoma prevzelo s svojo neizmerno privlačnostjo.
*Fahrt auf der Autobahn*
*mehr Fahrt auf der Autobahn*
Gospodarska metropola Evrope – Frankfurt nam je ponudil posloven vtis o Nemčiji, živalski vrt in zabaven sprehod po centru – zaenkrat.
Liebe Grüße aus unsere beliebte Deutschland!

Na dan sv. Pulherije: Saalburg – Ren

Iz srednjega veka prejšnji dan smo prešli na antiko z mestom rimskega limesa – Saalburg. Ponovno smo prišli v stik z latinščino. Naša ekskurzija se je nadaljevala prek gozdov in po vinorodnih območjih do Rena. Ob pesnitvi Heinricha Heineja smo si ogledali usodno pečino mnogih mornarjev na Renu, krivda zanjo pa pripada “usodni ženski” oz. sireni Loreley. Sledil je bolj sproščen del dneva, ko smo se popeljali z ladjo po reki, uživali v prijetnem soncu in vetru, lahkotnem druženju ter temeljiti okrepitvi narodne zavesti. Nato smo se z Rena vrnili na Majno in se celoten preostanek dneva sprehajali po Frankfurtu, ki nam je postal že zelo domač. Med odmorom smo imeli čas za večerjo in sveto mašo z našimi kolegi iz 3. č. Bili smo srečni in veseli, da so se naše poti križale.

Na dan sv. Gvida: Mainz –  Speyer – Schwarzwald

Grüß Gott!
Dan, nanizan po diktatu nemške konkretnosti – Mainz, Speyer, Schwarzwald.
V Mainzu smo bili priča Gutenbergovem tiskarskem postopku, ki je bil sicer žrtev invazije japonskih sil, obiskali dve najlepši cerkvi naše ekskurzije in največkrat v enem dnevu prestopili 50. vzporednik severne geografske širine. Naslednja točka – Speyer, kjer smo obiskali največjo romansko cerkev na svetu. Zgražali smo se tudi nad nemilostjo in neprilagodljivostjo našega programa, saj smo se peljali MIMO verjetno najboljšega tehničnega muzeja v Evropi. Ob tem nas je profesor Prašnikar spodbudil k izražanju največjih frustracij naše duše. Nazadnje smo vstopili v Schwarzwald, kjer smo našli mir in spokojnost izven mestnega vrveža.

Na dan svetega Avtonoma: Bodensee – Konstanz – Švica

Grüß Gott!

Iz svežega Schwarzwalda smo se zapodili proti skrajnemu jugu Nemčije, na Bodensee, največje nemško jezero. Spet smo potovali nekoliko nazaj v čas, tokrat v prazgodovino. Obiskali smo koliščarsko naselje, potem pa smo odpluli na drugo stran jezera. Mainau – otok cvetja nas je pričakal v vsej svoji botanični lepoti in doživeli smo njegov “flower power”. Iz lepih vrtov smo se napotili proti, na žalost, zadnjemu nemškemu mestu v tem tednu – Konstanz. To je kraj, v katerem smo začutili umirjenost in duha jezera, ob tem pa smo se tudi pripravili na Švico, ozemlje izven EU, in visoke cene. Namestili smo se v grajski hostel, takoj nad mogočnimi renskimi slapovi. Te smo si šli tudi od blizu pogledat.

Auf wiedersehen!

Na god svetega Janeza Zlatoustega: Zürich – Sankt Gallen

Grüzi aus der Schweiz!
Ta dan smo se povsem prepustili Švici. Zjutraj nas je zbodel Zürich, največje švicarsko mesto, s svojimi nesramno previsokimi cenami. Nekoliko nas je motila tudi druga valuta. Toda tegobe Züricha smo kmalu pozabili, saj je prišla odrešitev – vzpon na 2500 metrov visok Säntis. Zgoraj smo se naužili svežega zraka, veličastnega razgleda in uživali v lepotah alpidske orogeneze. Zaradi švicarske nezaupljivosti smo kljub prizadevanjem profesorja Prašnikarja ostali brez ogleda proizvodnje sira, na srečo pa so nam vsaj pripravili vnaprej plačano degustacijo sirov (ki ji je manjkala le še obilica mesa). Končno smo prišli do zadnje točke dneva – Sankt Gallen. Toda nismo prišli samo mi. Z nami so prišle tudi prve padavine na naši ekskurziji, tako da je bil večerni sprehod po mestu moker in malce bolj hladen. Uradno smo dan zaključili s sveto mašo.
Alles Gute und bis bald!
Euer 3. d

Na dan povišanja svetega Križa: Innsbruck

D-jevci smo se zbudili še zadnjič na tej ekskurziji. Ta dan smo začeli s sveto mašo v hostlu, po zajtrku pa smo se kmalu odpravili na pot proti domovini. Dobili smo tudi možnost, da se peljemo skozi Liechtenstein, a smo jo po temeljiti presoji, pod vplivom antipreferenc profesorja Prašnikarja in demokratični racionalnosti, večinsko zavrnili. Tako smo se odpeljali direktno proti Innsbrucku, zadnji točki naše ekskurzije. Alpsko mesto nas je prijazno sprejelo, prosti čas je hitro minil in že smo krenili domov. Avstrijska avtocesta je ponudila nekaj zastojev, ampak za zdaj na srečo vse poteka v najlepšem redu.

Celotedenska ekskurzija nas je naučila naslednje: da slabo vreme lahko na zelo zahrbten način vpliva na potek ekskurzije, da je malce naporno cel teden preživeti s (čeprav najljubšimi) sošolci, da se izjemno splača biti varčen po zgledu Gorenjcev (predvsem v Švici), da nas imajo naši spremljevalci zelo radi, da niso vsi šoferji avtobusov brezvoljni in kako se profesorjem pošilja razglednice.

Zabave pa za nekatere še ne bo konec, saj se bomo jutri že udeležili težko pričakovane Stične mladih.

Auf wiedersehen, liebe Deutschland.

Zapisal: Luka Podgoršek; foto: Luka Podgoršek, Jakob Kogoj, Marko Mohor Stegnar