Latinščina ni mrtva, je namreč nesmrtna

Poslanstvo Zavoda sv. Stanislava, njegove vrednote in vzgojna načela v svojem osrednjem delu poudarjajo celovit pogled na učenca, kar odločilno in v celoti podpira klasičen pogled na človekov um, telo in duha. Humanist ima delovne navade, red mu ni tuj in poseduje odličnosti vseh vrst. Mnogi dijaki sami pravijo, da pogosto povezujejo latinščino in klasično grščino z “željo po večjem razumevanju tega sveta. Brez latinščine in klasične grščine tega ne bi iskali, kaj šele našli”. Oba jezika – latinščina, ki se jo učijo vsi škofijci, in grščina, ki jo izbere povprečno deset do petnajst dijakov na letnik – jim prinašata širše obzorje. Preberi, kako klasičnost razumejo dijaki in alumni ŠKG ter klasični filologi, pa tudi o tem, kako se heštegi in všečki vseeno ne morejo kosati s točnostjo izrazov in natančnostjo misli, ki ju nudi samo jezik. Tudi latinski.

Dijaki ŠKG imajo različno mnenje o latinščini, tako kot številne učeče se skupnosti današnjega sveta, dejstvo pa je, da je zanimanje za latinščino zopet v porastu. Nenavadno je, kadar kritično o klasičnosti govorijo tisti, ki se latinščine nikoli niso učili oz. antike ne poznajo dobro, in podlegajo nekakšni tržni miselnosti, češ, kje je to uporabno, kaj bomo od tega imeli? Dijaki takole nizajo odgovore, ki niso enoznačni:

  • Latinščina mi zaenkrat v 1. letniku pomeni zanimivost, saj se zelo rada učim jezike, hkrati pa mi je zaenkrat zelo zanimivo spoznavati izvor besed oz. bolj povezovati besede iz slovenščine, angleščine in španščine z latinščino. Poleg tega pa me je tudi malo strah, saj starejši dijaki pravijo, da je kasneje latinščina zelo težka.
  • Zaradi učenja latinščine poznam tudi veliko klasičnih antičnih zgodb, ki pogosto svoje mesto najdejo tudi v moderni umetnosti.
  • Zame je to izziv, ker mi ne gre. Ko se bom v življenju morala spopasti z nečim, kar mi ne bo všeč, se bom lažje spopadla, saj se bom prej štiri leta morala spopadati z latinščino. Všeč pa mi je spoznavati rimsko kulturo.
  • Latinščina nas med drugim uči sistematičnosti. Znanje latinščine pa nam širi obzorja in gradi mostove za prihodnost.
  • Prinaša mi splošno razgledanost predznanje, prednost pred drugimi. Prevajanje latinskih besedil mi pomaga pri prepoznavanju/učenju slovničnih konstrukcij pri slovenščini, ki se jih večino časa sploh ne zavedam.
  • Zanimivo mi je, kako podobni smo danes ljudem iz klasičnih dob – pri latinščini res velikokrat aktualiziramo takratne družbene probleme s problemi današnje družbe. Znanje latinščine te naredi kul. Že če znaš nekaj besed, pregovorov, zgledaš res pameten.
  • Latinščina je odličen pokazatelj, kdo resnično ceni znanje, ker je »skrajni predmet« našega predmetnika – uradno mrtev jezik in imajo mnogi do njega zamere. Tisti ne znajo ali celo nočejo znanja narediti uporabnega. Meni osebno je latinščina pomenila kot neke počitnice, saj sem se je zaradi njene privlačne eksotike vedno rad učil. Rad jo imam zaradi sistematičnega načina učenja in zaradi bogate slovnične zgradbe.
  • Tudi slovnica mi je všeč in mi je začela prinašati veselje. Na začetku mi je bilo težko delati vaje, a je kmalu prešlo v igro in danes me slovnica zabava in se mi zdi, da je bolj matematika kot pa jezik, saj moraš razumeti le pravila za reševanje.

Že doc. dr. Brane Senegačnik, prvi profesor latinščine in grščine na povojni ŠKG (skupaj s prof. Ksenijo Geister) je poudaril poleg zelo uporabnega poznavanja tujk, zgodovine in književnosti klasičnega obdobja predvsem »miselno izostren ter obogaten način izražanja«. Osebno razumem antičnega človeka kot nekako protiutež današnjemu pogosto nemirnemu in raztresenemu učencu, ki namesto prodornega odgovora na vprašanje izreče svoj dvoumno nevtralni v sodobni lingui franci »I guess.«

Čému sledi sodobna klasična vzgoja? – Intelektualnim in duhovnim vrednotam človeka

Prof. Dragica Fabjan Andritsakos v svojem odgovoru na zgornje vprašanje odgovarja, da pojem »klasična izobrazba« združuje intelektualno izobrazbo in hkrati vzgojo človekovega duha. Po pojmovanju antičnega sveta je resnično izobražen šele tisti, ki ima oboje v pravi meri. Klasično izobraževanje združuje tri elemente: φύσις (phýsis) t.j. naravno bistvo človeka oz. prirojeni talent, ki človeku omogoča, da je po naravi uspešen v nečem, μάθησις (máthesis), ki je racionalni del učenja, ko se učimo, kako nekaj narediti, in ἄσκησις (áskesis), ki predstavlja vajo, ki je potrebna, da smo v nečem uspešni. Cilj klasičnega izobraževanja je, da učenec zna svoje znanje v primerni obliki zapisati ali povedati, ga primerno ovrednotiti in uporabljati v dobro sebi in drugim.

Kaj lahko antični Grk da mladim danes? – Čudenje in iskanje resnice!

Tako odgovarja prof. Neža Karlin: »Kaj je botrovalo dejstvu, da so ravno njegovi umski in duhovni dosežki odločilno zaznamovali evropsko civilizacijo? Čudenje nad svetom, v katerem živi, je Grka gnalo k iskanju resnice, iskanje resnice pa ga je odpiralo samemu sebi in presežnemu. Ni naključje, da je bil nad vhodom v delfsko preročišče napis »Γνῶθι σεαυτόν. Spoznaj samega sebe!« V spoznavanju samega sebe pa nujno prej ali slej prepoznaš tudi obličje tistega, ki te je ustvaril. Vsa umetniška ustvarjalnost antičnega človeka je bila zato usmerjena le v en cilj in to je bilo bogočastje. Ta želja in nuja se je izražala skozi poezijo, ples, glasbo, kiparstvo, filozofijo in vsa druga področja duhovnega ustvarjanja. Končno pa je na ta plodna tla padlo tudi seme krščanstva, ki je preseglo okvire judovstva in združilo razodetje Jeruzalema z modrostjo Aten in mogočnostjo Rima. Zato se mladi človek ob branju del antičnih avtorjev, ob premlevanju njihovih izrekov in občudovanju antičnih umetniških stvaritev nujno sreča z duhovnimi koreninami preteklosti, z globinami samega sebe in z neslutenimi razsežnostmi Tistega, ki je nad nami.«

Čému posvetiti mladostna leta? – Iskanju svojega obraza!

Prof. Olga Osredkar meni, da so gimnazijska leta za mladega človeka priložnost, da raste in se razvija na vseh področjih, zato »izobraževanje« pravzaprav ne pomeni le umskega dela, ampak  veliko več. Mladostnik »išče svoj obraz«, odkriva samega sebe, svoje talente, svoje radosti in strahove, svoja hotenja in omejitve ter se pripravlja in utrjuje za vstop v svet. Vse, s čimer pride v stik, pa naj bo to kateri koli učni predmet, obšolska dejavnost, učitelj ali vrstnik, ob vsakem in v vsem doda delček v mozaik svoje osebne rasti in tako se oblikuje v edinstveno osebnost. Humanistične vsebine mladostnika spodbujajo k razmišljanju o samem sebi in svoji vlogi v svetu, o življenju in minevanju, o verjetju in smislu, ob učenju jezika ozavešča jezikovno bogastvo in pravilno rabo maternega jezika, ki je eden izmed temeljev nacionalne zavesti, vsemu temu pa so opora naravoslovni predmeti, ki mladim odkrivajo in pojasnjujejo fizične zakonitosti.

Zakaj klasičnost v moderni dobi? – Ker je urejena, točna in natančna, kar so kvalitete zaposljivih posameznikov današnje dobe.

Prof. Maja Gril Juvan ne izključuje povezave med klasičnostjo in sodobnostjo. »Kakor nekateri radi mešajo klasični stil z modernim, združujejo klasično glasbo z moderno ali gledajo filmske klasike, tako se zdi, da je v dobi moderne tehnologije velika prednost, če se učimo klasičnih jezikov in spoznavamo njuno bogato kulturo in civilizacijo. Ob zgornjem vprašanju je skoraj nujno razmišljati o položaju in resničnem ugledu izobraževanja in znanja v današnji družbi, o vprašanju razkoraka med definicijo uspešnega in koristnega ter o lestvici vrednot, ki jih priznavajo današnji mladi. Benjamin Auslin, dijak z Montgomery Blair High School iz Maryland-a v ZDA, meni, da je latinščina danes še kako potrebna, ker stremi k »natančnosti in logiki, njeno učenje je izziv in zahteva vztrajnost, entuziazem in fokus. To pa so kvalitete zaposljivih posameznikov današnje dobe. Današnji svet je poln heštegov in polomljenih stavkov, ki prežijo na nas na vsakem koraku v družbenih medijih. Avtorji mnogih člankov o jeziku in pisani besedi se sprašujejo, zakaj bi sploh še imeli jezik. S prihodom emojijev pa se zdi, da so nam sličice več kot dovolj. Le- te so uporabljali tudi naši davni predniki. Ironično je, da se lahko zgodi, da bo digitalna doba trpela zaradi lastnega uspeha. Jezik ima moč, ampak v digitalni dobi se je sprevrgel v revolucijo všečkov.«

Klara Marija Keršič, alumna Škofijske klasične gimnazije, 18. generacija, o izbiri študija klasične filologije na Filozofski fakulteti, UL

Nad študijem se je navdušila v 3. letniku gimnazije med ekskurzijo v Grčijo. Pravi, da sta jo osvojila »pokrajina in starodaven duh, ki je vel iz nje«. Študij zanjo ni samo način, s katerim želi priti do poklica, ki ji bo omogočal finančno stabilnost, ampak je tudi čas, ko razmišlja in želi razumeti življenje in svet, v katerem živi. »Študij me sili v spoznavanje različnih področjih (od prava preko gradbeništva do umetnosti in zgodovine) in me bogati s širino, kritičnim mišljenjem, iznajdljivostjo in sposobnostjo hitrega, a poglobljenega učenja. V prihodnosti bom verjetno zaposlena kot profesorica na kateri izmed osnovnih šol ali gimnazij, morda postanem kustosinja v kakšnem muzeju, smo pa klasični filologi zaposljivi tudi v založništvu, gledališčih, diplomaciji in medijih. Na Irskem npr. so vse bolj iskan kader celo v bančništvu in farmaciji, in sicer v službah za stike z javnostjo. Zaradi široke splošne izobrazbe cenijo njihovo komunikativnost, sposobnost pronicljivega razmišljanja in veščine pisanja«.

Pravi, da v študij klasične filologije ne bi nikdar nikogar silila, tistemu, ki se odloči zanj, pa obljublja res lepa študentska leta. »Oddelek je majhen in ker se vsi profesorji in študenti poznamo med seboj, je študij zelo prijeten. Problemov z birokracijo ne poznamo, če opazijo dober in spoštljiv odnos do študija, se da marsikaj dogovoriti. Nivo predavanj je zelo visok, vzdušje pa spodbudno, tako da pogosto organiziramo tudi konference, strokovne ekskurzije in se lotevamo različnih projektov. Poleg tega se zelo spodbujajo tudi študijske izmenjave v tujini. Sama sem tako en semester preživela v Pragi, prihodnje leto pa se odpravljam v grški Solun.«

Učenje klasičnih jezikov ti ne pusti, da ostajaš na plehkih tleh materializma, ampak te dviguje višje. Človek ni samo fizično in čustveno, ampak tudi duhovno bitje. In če želiš zaživeti v polnosti, moraš dati veljavo vsem trem plastem. Spominjam se prvih besed, ki sem se jih naučila v grščini in latinščini – pot, življenje, modrost, ljubezen, vrlina, misel, um, duh …, medtem ko sem se pri živih jezikih najprej učila osnovnega besedišča za prehrano. Naštete besede so drugačne in že preprosto s tem, ko jih ponavljaš pri učenju, nezavedno vplivajo nate, te poglabljajo in ti dajejo širino. Jezik je sistem. Poznavanje prototipa vseh evropskih jezikov (z izjemo ugrofinske jezikovne skupine) ti bistveno olajša učenje živih jezikov. Sama sem se tekom študija lotila učenja nemščine, češčine, portugalščine in nove grščine. Zaradi svoje sistematičnosti pa te učenje klasičnih jezikov tudi sicer spodbuja k večji organiziranosti in sposobnosti razčlenitve večje skupine podatkov.

Prevajanja (mišljen je šolski in ne strokovni prevod) besedila iz živega jezika se lahko lotiš takoj, ker živiš v svetu, v katerem je bilo napisano, in se niti ne sprašuješ po ozadju. Pri grščini in latinščini pa je to drugače. Vedno moraš preveriti, kdo je besedilo napisal, kdaj, zakaj, kakšno je bilo politično ozadje nastanka in nevede ta vzorec ponotranjiš. Tako si zmožen večje kritične distance tudi pri sprejemanju sodobnih informacij.

Benjamin Bevc, jezuit, alumen ŠKG, 10. generacija, o razkošju branja izvirnikov

Pravi, da ga v osnovni šoli antika ni posebej pritegnila, kar pa se je spremenilo na ŠKG, ko se je njegovo srce počasi ogrelo za homerske junake, grške tragedije, Platonove dialoge, Marcijalove zbadljivke in tudi za zgodnjekrščanske avtorje. Po maturi je študiral predvsem filozofijo in teologijo: znanje latinščine in grščine pa mu je nenehno koristilo, saj je lahko dostopal do izvirnih besedil, s tem pa tudi do njihovega globljega razumevanja. »Kakšno razkošje je prebirati v izvirniku Novo zavezo, Aristotela, Ireneja ali Maksima Izpovedovalca! Ker sem precej let študija preživel v Italiji in Franciji, sem moral prej le v nekaj tednih intenzivno poglobiti znanje italijanščine in francoščine: celostno poznavanje latinske slovnice in besedišča mi je pri tem močno pomagalo. Nasploh opažam, da učenje klasičnih jezikov pripomore k oblikovanju analitičnega in abstraktnega mišljenja, kar je odlično izhodišče tudi za vsakršno znanstveno udejstvovanje. Zato je po mojem trdnem prepričanju gimnazijsko učenje latinščine pomembna naložba v prihodnost, ki pogosto prinaša številna presenečanja.«

Latinščina je pomemben steber v predmetniku Škofijske klasične gimnazije. Tudi zato, ker dijake beza iz miselne cone ugodja, saj pot, ki nima nobenih preprek, ne pelje daleč. Klasičnost predvsem v sodobnem mladem človeku slika neslutena obzorja, ki gotovo lahko uravnotežijo občasno lahkomiselnost in lagodje sodobnega časa – nenazadnje je antična misel z nami ostala 2000 let in več z razlogom. Smiselno je, da klasičnost, ki je veliko več kot le zanje latinščine, postane podstat vsakemu predmetu na ŠKG, ga obogati in dodatno osmisli za boljše razumevanje našega časa.

Zbrala in zapisala: Lily Schweiger Kotar

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.