Meta na ŠKG

» … zato, dragi škofijci, izkoristite vse, kar vam nudi ŠKG, vzemite od nje tisto, kar potrebujete, da boste iz sebe naredili največ, kar lahko.«

Kako bi se predstavili?

Sem Meta Cunder – bivša dijakinja ŠKG. Pred študijem sem živela v Šmartnem pod Šmarno goro, zadnja tri leta in pol pa živim v Londonu, kjer študiram oblikovanje čevljev.

Zakaj ste izbrali Škofijsko za vašo srednjo šolo? So se vaša pričakovanja glede srednje šole izpolnila? Je bilo na šoli kaj nadležnega za vas?

S peticami v OŠ sem kolebala med dvema možnostma, med Gimnazijo Bežigrad in ŠKG. Ko sem šla na dneve odprtih vrat in informativne dneve, sem na ŠKG začutila drugačno, posebno energijo, ki me je v hipu osvojila. Navdušila me je tudi vizualna podoba (bele stene, dolgi hodniki) in sploh vse, kar je ta šola ponujala (dobri profesorji, program s poudarkom na kulturi in umetnosti …).

Moja pričakovanja glede srednje šole so se več kot izpolnila. Dokaz za to je predvsem pismo, ki smo ga napisali sami sebi na začetku šolanja. Ko sem v 4. letniku prebirala to pismo, sem se šele začela zavedati, kako zelo sem bila nesamozavestna, zgolj usmerjena v pridobivanje znanja. Zapisala sem: »Drži se, glej da bodo ocene dobre, tudi če ne boš dobila nobenega prijatelja …« Kasneje pa je moj razred presegel vsa moja pričakovanja. Na tej šoli sem dobila veliko, verjetno doživljenjskih, prijateljev, s katerimi se srečujem vsakih nekaj mesecev, ko pridem v Slovenijo. Druga plat mojih pričakovanj pa je izredno visoka raven znanja, ki ti ga ta šola nudi, če imaš dovolj lastnega interesa. In kar je še pomembnejše od samega znanja: tu sem dobila širino, moj zorni kot se je razširil – vem, da mi je to dala Škofijska.

Je bilo kaj nadležnega? Niti ne. No, konec novembra in sredina maja … To so bili zanimivi meseci (smeh). Tudi sicer počitnice med šolskim letom niso bile ravno počitnice. Npr. med zimskimi počitnicami nikoli nisem šla smučat, ker sem se imela toliko za učiti. Recimo, da je bilo to nekoliko nadležno.

Sem tip človeka, ki si vedno zapomni le pozitivne, dobre stvari. Tako so se tudi v tem primeru ohranili le lepi spomini: razredne jaslice, ki sem jih organizirala od 1. do 4. letnika, pevski festivali (sama sicer ne znam peti in nisem obiskovala pevskih zborov, sem pa z veseljem vedno sodelovala na pevskem festivalu), sedenje med odmori in malico (zgolj sedenje), dijaški dnevniki. Ti so bili ena mojih najljubših stvari na ŠKG. Vsako leto sem ga vzela za svojega, ga polepila, ustvarjala kolaž spominov na dnevne dogodke, asociacije, občutke. V tretjem letniku sem celo dobila nagrado dijaške skupnosti (2. mesto) za lepo oblikovan dijaški dnevnik. To so res moji mentalni, vizualni dnevniki, ki kažejo, kako zelo sem se spremenila v teku teh štirih let, kako sem zrasla in se preoblikovala.

Ko slišite besedico »Škofijska«, kakšne so vaše asociacije danes?

Dijaški dnevnik, super ljudje, super profesorji …

Kaj bi svetovali osnovnošolcem, ki razmišljajo o vpisu na ŠKG?

Že nekaj časa imam svojo najljubšo misel, ki me spremlja povsod: Hočem biti vse, kar sem sposobna postati. (Katherine Mansfeld) Sem perfekcionistka po naravi, vedno dam vse od sebe. Ta misel na nek način pove tudi to, da človek ne zanemari svojih talentov, darov. Zato, dragi škofijci, izkoristite vse, kar vam nudi ŠKG, vzemite od nje tisto, kar potrebujete, da boste iz sebe naredili največ, kar lahko.

 Najlepši dogodek na ŠKG.

Zagotovo razredne jaslice. To je bil projekt, ki sem ga prevzela v 1. letniku in ga potem speljala vsako leto. Cel razred je dihal kot eno, si vzel čas in izpeljal moje nore ideje in velike konstrukcije. Vedno smo šli na vse ali nič. Krasen občutek je, ko se 30 ljudi odloči, da ti pomaga izpeljati tvojo vizijo … ki je tekom dela postala vizija celega razreda, saj je vsak prispeval svoj del. Vedno smo bili tudi tisti razred, ki na koncu ni hotel odstraniti svojih jaslic do februarja ali marca.

Najbolj so mi v spominu ostale jaslice iz 3. letnika. V kotu razreda smo naredili veliko trikotno kuliso, na katero smo naslikali Van Goghovo Zvezdnato noč. Oblikovali smo jo tudi reliefno (zvezde so bile velike krogle, ciprese so bile iz majhnih papirnatih žičk …). Poleg tega pa smo naredili veliko realistično skulpturo dveh rok. Nagrado za najboljše jaslice smo sicer dobili v 4. letniku, a jaslice iz 3. letnika so bile prehodni korak, ko smo res presegli vse, kar sem pričakovala, in končni izdelek mi bo za vedno ostal v spominu.

Kaj ste za svoj bodoči poklic oblikovalke čevljev dobili v slovenskih šolah? Kaj še posebej na ŠKG, ki bi jo lahko označili za bolj tradicionalno?

Vse pozitivne stvari, ki sem jih dobila na ŠKG, so predvsem del raznih projektov, tako razrednih (jaslice, pevski, dramski festival idr.) kot tudi osebnih (projektna naloga v 2. in 3. letniku). Naučila sem se voditi projekte, delati v timu, sestaviti koncept … Npr. v okviru dramskega festivala, kjer smo sodelovali vsako leto, sem običajno prevzela masko, kostumografijo in scenografijo.

Še moj komentar na tradicionalno usmerjenost ŠKG. Mislim, da v tem ni nič slabega. Za sebe menim, da imam sposobnost, da lahko tudi v bolj tradicionalnem okolju dobro funkcioniram oz. me to ne ovira. Ker delujem tako, da iz tradicionalnega vzamem tisto, kar mi ustreza, in to potem preoblikujem na svoj način. Dober primer tega je domača naloga pri slovenščini, ko smo obravnavali Kosovela. Z izrezkov iz časopisa smo morali narediti svoj kons. Večina sošolcev je izrezke prilepila na papir oz. šeleshamer. Jaz pa sem razmišljala drugače, vedno sem želela stvari narediti malo po svoje, drugače, jih nadgraditi. Sama sebi sem naredila majico s kratkimi rokavi, nanjo našila časopisne izrezke, ki so izražali vsesplošno obsesijo v družbi, ki pritiska na ženske, da morajo biti lepe, suhe, visoke, mlade, uspešne. Majica je bila na hrbtu izrezana. Na dan domače naloge (sredi februarja) sem jo oblekla, se prepasala z merilnim trakom in cel dan v njej hodila po ŠKG. To je bil moj performans.

Tudi če je okolje tradicionalno, lahko še vedno najdeš način, da izraziš svojo kreativnost. Menim celo, da so omejitve lahko še večji spodbujevalec ustvarjalnosti.

Na vaši spletni strani sem našla tudi nekaj vaših ustvarjalnih začetkov na ŠKG – naslovnico številke Kažipota in Domačih vaj; make-up igralcev dramskega krožka za predstavo Škabaret. Torej ste kljub vsemu našli navdih za umetniške začetke tudi na ŠKG.

Kot sem že v odgovorih na prejšnja vprašanja večkrat povedala, mi je ŠKG odprla veliko poti, smeri in priložnosti za umetniško ustvarjanje. To so bile razredne jaslice, razredni dramski festivali, dramska igra Škabaret. Obiskovala sem tudi likovno šolo pri Niki Zupančič. Preko nje sem spoznala Cirila Horjaka, priznanega slovenskega ilustratorja in striparja. Z njim sem v 4. letniku delala na projektu Ljubljana v oblačkih. Izdelala sem strip, ki je skupaj z drugimi stripi izšel v knjižni obliki z istim imenom. Prav sodelovanje pri tem projektu je verjetno v veliki meri pripomoglo k temu, da sem dobila štipendijo mesta Ljubljane.

Meta, čevlji in ustvarjalnost 

» … čevlji so zame kot osebe … to idejo želim uresničiti v svojem projektu zadnjega letnika, kjer bom naredila čevlje, ki dejansko izgledajo, kot da so živi: imajo usta, oči, zobe … Rada imam stvari, ki te malo zbudijo, ko jih pogledaš, se te dotaknejo tako, da v tebi prebudijo neke nove, vznemirljive občutke.«

Od kod fascinacija s čevlji? Kdaj se je rodila? Kako ste jo prepoznali?

To je zanimivo vprašanje. Veliko ljudi me to vpraša. Vedno me je zanimala umetnost, že od petega ali šestega leta. Rada sem risala, že od 3. razreda OŠ sem hodila v slikarsko šolo: risanje, risanje živali, pasteli, akrili … Ko sem prišla v najstniška leta, sem se začela zanimati tudi za modo. V 2. letniku sem ves prosti čas gledala čevlje na internetu, kupovala zanimive čevlje prek spleta, razmišljala o čevljih … Ne vem točno, kdaj se je to začelo. Ko pa zdaj gledam nazaj, se spomnim, da sem si že mlajša želela posebnih čevljev, ki se jih ni dobilo v Sloveniji. Mislim, da sem bila stara 11 ali 12 let in sem si želela črne all starke do kolen, kot jih je imela Avril Lavigne.

Kje se vaši čevlji lahko kupijo? Je to sploh mogoče?

Mojih čevljev se na žalost še ne da kupiti v trgovini. Sem pa v zadnje pol leta, ko sem bila v Sloveniji, sprejela zanimiv projekt. Izdelala sem 11 parov čevljev za folklorno skupino Ozara. Naredila sem jih kot replike slovenskih čevljev iz 19. stoletja s pomočjo tržiškega muzeja in svetovalca dr. Knifica. Preko tega projekta sem dobila še nekaj drugih naročil za izdelavo tovrstnih čevljev. Vendar mislim, da je moje ustvarjanje čevljev za druge, dokler se še formalno izobražujem, bolj v smislu: nekdo me kontaktira, pove, kaj bi rad, jaz pa se odločim da ali ne. Sicer pa, vse je mogoče. Mojih čevljev še ni v trgovinah, upam pa, da čez nekaj let bodo.

Kako ste se, uzrti v izjavo Oscarja Wilda »All art is quite useless«, zlili prav z umetnostjo?

To je tudi zelo zanimivo vprašanje glede na mojo situacijo. Vedno sem bila dobra v obeh polovicah šolskih predmetov: na naravoslovnem področju v biologiji, kemiji, na družboslovnem pa v zgodovini, slovenščini in seveda v umetnosti. Za maturitetna predmeta sem izbrala kombinacijo obeh, biologijo in umetnostno zgodovino. Mislim, da to ni ravno pogosta kombinacija.

Kako, da sem se zlila ravno z umetnostjo? Zdi se mi, da sem izbrala študij, za katerega še vedno potrebuješ umetniške talente, tendence in jih nato apliciraš na nekaj uporabnega. Če ne bi šla študirat umetnosti ali mode, bi šla verjetno v študij biologije ali medicine. Zdi se mi, da sem se našla v čevljih, kjer se združuje oblikovanje, veliko tehničnega znanja ter občutka za prostorsko predstavo. Moje zanimanje za ortopedske čevlje pa predstavlja presek vseh mojih zanimanj. Ortopedski čevelj mora biti pravilno narejen z zdravstvenimi specifikacijami, s pravim anatomskim vložkom, mora biti funkcionalen za tisto osebo, ki ga potrebuje. Po drugi strani pa je zaželeno, da je čevelj zadovoljiv tudi v estetskem smislu, da je tudi kot ortopedski čevelj lahko lep in zanimiv. To je področje, ki ga bom v prihodnosti verjetno raziskovala, ker združuje uporabno umetnost in strokovno, medicinsko plat te stroke.

Meta in študij v Londonu

»V bistvu sem zavedna Slovenka postala šele z odhodom v tujino. Ko prideš v drugo državo, kjer živijo ostali tujci, ugotoviš, da nimaš nič drugega kot svojo zgodovino, tradicijo, kulturo. V Londonu ne morem biti nič drugega kot Slovenka.«

Kako ste se na začetku znašli z maturitetnim znanjem angleščine v Veliki Britaniji?

Angleško sem aktivno govorila že kar nekaj časa. Od 1. letnika dalje sem imela precej prijateljev v Angliji, s katerimi sem se pogovarjala preko skypa. Konec 3. letnika pa sem preko jezikovne šole Mint pridobila certifikat o znanju angleškega jezika C2. V zadnjih tednih šole sem »koristila« svojih 12 % odsotnosti. Zjutraj sem šla v NUK in se cele dneve pripravljala na izpit. Delala sem izpit za C1. Ker sem ga opravila tako dobro (90%), sem dobila certifikat za C2.

V Angliji nisem imela nobenih problemov z angleščino. V Londonu je sploh veliko ljudi, ki so tujci, in z njimi pač govoriš neko nižjo stopnjo angleščine, ker te sicer ne bi razumeli. Za življenje v Londonu (ne pa tudi za študij) je dovolj osnovno znanje angleščine. Mi pa akademsko znanje angleščine koristi pri pisanju esejev, ki so del mojega univerzitetnega kurikuluma.

Kakšen je bil skok iz Šentvida v London?

Strah me je bilo: selitve, življenja v tujem mestu. Še bolj pa me je bilo strah ne iti, ostati doma, se vpisati na fakulteto v Ljubljani, se štiri leta voziti z istimi avtobusi, srečavati iste ljudi. Zato sem odšla, zaživela samostojno kot podnajemnica (ne v študentskem domu) in premagala svoj strah. Eden od razlogov za odhod je tudi ta, da sem se želela osamosvojiti. Če bi ostala v Sloveniji, bi verjetno živela doma, za hrano bi bilo poskrbljeno, oblačila bi bila oprana … Tako pa sem se z vsem tem spopadla sama (kuhanje, pranje, upravljanje z denarjem …). Gre za osnovne življenjske stvari, ki se jih ne naučiš v šoli, pa vendar sestavljajo naš življenjski vsakdan.

Kaj se vam je zdelo najbolj zanimivo pri postopku vpisa na University of the Arts v Londonu? Kateri korak je bil najtežji? Ste imeli kakšen preskus znanja/spretnosti ali intervju za sprejem?

Na britanske univerze se vpisuje preko sistema UCAS, kamor vpišeš vse svoje kvalifikacije. Vpis se začenja septembra (na začetku 3. letnika). Zelo pomembno je motivacijsko pismo, ki mora biti spisano tako, da ustreza univerzam, na katere se prijavljaš (do 5 univerz). Moje motivacijsko pismo je bilo spisano v smislu umetniških univerz. Sem pa v pismu omenila tudi čevlje in kako so le-ti pomembni v mojem umetniškem dojemanju sveta in mode. Postopek pisanja motivacijskega pisma je res ena stopnička, prelomnica, ki te izzove, da se zazreš sam vase in se vprašaš, kaj želiš početi v življenju, zakaj želiš prav na to fakulteto.

Februarja (med zimskimi počitnicami) sem imela 2 razgovora v Veliki Britanij (tudi na University of the Arts London), kamor sem prišla s svojim portfoliom, s katerim dokazuješ svoje risarske spretnosti in oblikovalske sposobnosti. Želijo preveriti, če si sposoben na nek objekt pogledati z različnih vidikov, ga znati narisati, analizirati. Najtežji del postopka vpisa je bilo zame čakanje v negotovosti … ali bom sprejeta ali ne. Rezervnega načrta nisem imela, sploh ne po februarskem obisku Londona in razgovoru na fakulteti, ko sem resnično dojela, da je študij izdelovanja in oblikovanja čevljev pravi študij zame.

Kako si študij lahko privoščite?

V gimnaziji sem bila uspešna, v glavnem sem imela same petice. Prijavljala sem se tudi na vsa možna šolska tekmovanja in dobila nekaj zlatih priznanj. Vse to mi je omogočilo, da sem ob menjavi ravni izobraževanja ponovno dobila Zoisovo štipendijo za tujino. Poleg tega pa sem pridobila tudi štipendijo mesta Ljubljane za dodiplomski študij v tujini. Konkurenca je bilo zelo huda, podelijo pa samo 4 štipendije. Tudi postopek prijave je zelo zagoneten in birokratsko natančen, precizen. Vendar se je vse obrestovalo: dobre ocene, uspehi na tekmovanjih, zlata maturantka … vse je štelo. Pri mestni štipendiji pa je poleg vsega tega še velik poudarek na prostovoljstvu (preko ŠKG sem sodelovala tudi kot prostovoljka na različnih projektih) in na kulturnih in drugih dosežkih, ki so pomembni za promocijo mesta. In s sodelovanjem pri projektu Ljubljana v oblačkih sem »zadela žebljico na glavico«, saj je izdajo stripa sponzorirala Mestna občina Ljubljana. Izšel je tudi v angleščini za tuje turiste in s tem sem dobila maksimalno število točk pri tej postavki.

Nekaj točk mi je prineslo oblikovanje znaka oz. ideograma za Ljubljanski potniški promet. Poleg vsega tega pa je bilo še polno malih drobnih projektov, večinoma vezanih na ŠKG, ki so doprinesli potrebne točke (npr. strip, objavljen v Dnevniku – maturantje se predstavijo, razstava moje slike v Cankarjevem domu – spodbudila me je prof. Podlipnikova, in še mnogo drugega). Lahko rečem, da mi je ŠKG omogočila ob mojem lastnem angažmaju, da sem si pridobila dve štipendiji, ki mi zdaj pomagata pri študiju. Ker pa je življenje v Londonu zelo drago, nekaj prispevajo tudi starši.

Cena študija v Angliji je 9000 funtov na leto (3 leta + ½ = ok. 30 000 funtov). Vzela sem študentsko posojilo prek Student finance England, ki ga bom odplačevala naslednjih 30 let preko davkov. Ko bom v službi, bo odstotek od davkov šel v odplačevanje mojega posojila.

Študentska posojila v Veliki Britaniji so res dobro utečen sistem. Kasneje, ko posojilo odplačuješ, le-to ni obremenjujoče oz. ne ogroža tvoje eksistence in drugih projektov (bivališče, družina idr.). Odplačevati ga začneš šele takrat, ko zaslužiš več kot 25 000 funtov na leto, in sicer 9 % od tistega, kar je več kot 25 000 funtov. Če si nezaposlen, če zaslužiš manj od te vsote, posojila ne odplačuješ. Po 30 letih se dolg (če ga še kaj ostane) odpiše. Torej bom najkasneje pri 55 letih prosta tega dolga.

Lahko opišete vaš običajen študijski dan?

Zbudim se okoli 7.00. Pojem zajtrk v postelji, medtem pregledam elektronsko pošto in dnevne novice. Če delam od doma, z delom začnem ob 9.00. Če pa moram v knjižnico ali na predavanje, pa začnem ob 9.30. Za kosilo pojem kakšen že doma pripravljen sendvič oz. malico. Z delom zaključim med 23.00 in 0.00. Sledi spanje. To je študijski dan, ki ga preživljam v tem času, ko imam delo za računalnikom (poročila, raziskovanje idr.). Proti koncu leta pa bom ves ta čas preživela v delavnici, delala čevlje, preizkušala materiale ipd.

Dela je res zelo veliko. Morda v razjasnitev na kratko obrazložim sistem na naši univerzi, ki je precej drugačen kot šolski sistem na slovenskih univerzah ali tudi na kakšni angleški neumetniški univerzi. Sama nimam predmetov, kot jih poznamo pri nas, in ne stalnega urnika, tudi ne izpitov, kot si jih večina predstavlja. Celoten študij je projektno orientiran – vse se ocenjuje celostno. Vsak semester (imam 3 semestre) je razdeljen na 2 dela: esejski in praktični del. Za esej imam predavanja (tutorial) enkrat na teden, o modi, modni zgodovini, kulturi ipd. Tako na semester napišem en raziskovalni esej.

Za praktični del pa imam predavanja enkrat do trikrat na teden. Vsa predavanja so enkratna in neponovljiva (tudi ne v naslednji generaciji). Vsako predavanje je nekaj drugačnega. Npr. v 1. letniku smo imeli predavanje o tem, kako narediti peto v delavnicah. Takrat si se to naučil in to je bilo to. Vse nadaljnje izpeljave in variacije so na tebi in tvoji lastni motiviranosti.

To, da nimam izpitov, ne pomeni, da moram kaj manj delati. Menim celo, da bistveno več. Sploh so kreativni študiji eni najtežjih študijev, posebej za osebe, kakršna sem sama (vse mora biti popolno, na najvišji stopnji). Nikoli ni konec dela. Vedno, ko nekaj narediš, oblikuješ, izdelaš, vedno bi lahko naredil še več. Enkrat se pač moraš odločiti, da je projekt končan, čeprav v resnici ni nikoli.

V 1. letniku so nam razložili kriterij ocenjevanja. Če narediš vse, kar se od tebe pričakuje, dobiš oceno C (slovenska 3). Če se malo bolj potrudiš, dobiš B (4). Če pa greš preko vsega in narediš ekstremno nov projekt, opraviš vse možne raziskave – šele takrat je ocena A (5). Obstaja tudi A+, ki je presežek vseh presežkov. Ker sem taka, kot pač sem, delam vse za ena do dve stopnji višje, kot je potrebno za normalno oceno. Ja, tudi A+ je v moji zbirki. Zato je moj delovni dan dolg 11−12 ur. Potrebna je samoiniciativa in lastna motivacija – za raziskave, za pisanje poročil idr. Vse raziskovanje je praktično in usmerjeno v čisto realne situacije v industriji. Ko sem npr. raziskovala svojo stranko, sem zvečer hodila na dogodke, kjer se taki ljudje, ki bi kupovali moje čevlje, zadržujejo. Spoznala sem nove ljudi, jih fotografirala, naredila intervjuje, se z njimi pogovarjala … Tudi raziskovanje za materiale in način, kako bodo čevlji narejeni, je čisto realno. Kontaktiram tovarne na Kitajskem, ki mi zagotovijo določene detajle, ki jih potrebujem za čevlje; kontaktiram usnjarne, od katerih kupujem usnje. Vsi ti kontakti, ki jih zgradim med študijem, mi bodo prišli prav pri mojem poslu, ko bom končala študij.

Struktura takega študija, kot je oblikovanje čevljev, je res dobro zastavljena in mi nudi vse to, kar bom potrebovala, ko bom izstopila iz formalnega izobraževanja. Tudi univerza spodbuja usmerjenost v praktične in realne situacije. Celoten 2. letnik je bil posvečen pravim projektom iz industrije. Podjetja, kot so Zara, Clarks, Nicholas Kirkwood, so sodelovala s šolo in mi smo zanje izdelovali čevlje. Zmaga na takem projektu ti prinese npr. polletno prakso v tem podjetju. Sama sem zmagala pri Nicholasu Kirkwoodu.

Moji študijski dnevi so res dolgi, sploh zdaj v 4. letniku. Vendar sem se na to pripravila. Vesela sem, da lahko v ta projekt vložim vse, kar sem sposobna, za najboljši rezultat (spet moja misel, ki me spremlja povsod).

Kaj definira vašo identiteto – tudi ustvarjalno? Koliko sploh lahko ostajate Slovenka, v Londonu? Prodali se niste – sem opazila vaše čevlje z idrijsko čipko.

Najprej bi se dotaknila vprašanja »biti Slovenka v Londonu«. V bistvu sem zavedna Slovenka postala šele z odhodom v tujino. V Sloveniji sem bila še v najstniških letih in nisem imela nobenega odnosa do slovenske tradicije, folklore, tudi jezika. Narodna noša – to ni cool … Bolj kot slovenski jezik me je zanimala angleščina, saj sem celo nekatera domača branja za slovenščino prebrala v angleščini (zdaj to lahko povem – se opravičujem prof. Pucu). Ko pa prideš v tujino, v drugo državo, kjer tudi žive ostali tujci, potem ugotoviš, da nimaš nič drugega kot svojo zgodovino, tradicijo, kulturo. Ne morem biti nič drugega kot Slovenka. Ne morem si sposoditi kolumbijske zgodovine in kulture. Lahko pa obdržim in cenim ter promoviram slovensko kulturo in bogastvo slovenske tradicije. Iz tega je prišel tudi tisti projekt z idrijsko čipko. Čevlje sem naredila za družinsko prijateljico. V raziskavo pa sem vključila veliko starejših žensk iz mojega rodnega Šmartna pod Šmarno goro. Obiskala sem jih, se z njimi pogovarjala, skupaj z njimi odkrivala njihovo identiteto … Pomembna so bila tudi ročna dela. Od tod tudi ideja z idrijsko čipko, ki jo je za ta čevelj izdelala moja babica.

V Londonu sem ponosna Slovenka. Strah pa me je za jezik, ker nimam veliko časa brati knjige, kaj šele slovenske knjige. Upam, da si bom v naslednjih letih, ko ne bom več na univerzi, lahko vzela čas, da bom prebrala eno slovensko knjigo, roman na mesec, da obdržim občutek za slovenski jezik, ki sem ga imela prej.

Kar se pa tiče ustvarjalne identitete … to je zelo široko vprašanje. V zadnjem času sem ugotovila, da imam neko rdečo nit, ki gre skozi vse moje dizajne. To je, da so čevlji zame kot osebe. Na začetku, ko sem še kot najstnica kupovala čevlje, sem jim dajala imena. Imam npr. čevlje, ki se jih ne bom nikoli znebila, ker so bili z mano v krajih, na katere imam posebne spomine. Imam tudi svoje prve all starke, ki so že čisto razpadle. Pa jih ne bom nikoli vrgla stran, ker mi res veliko pomenijo. Gre za predmete oz. nežive stvari, ki so zame včasih živi. Ta koncept materializiram v svojem projektu zadnjega letnika, kjer bom naredila čevlje, ki dejansko izgledajo, kot da so živi: imajo usta, oči, zobe … Rada imam stvari, ki te malo zbudijo, ko jih pogledaš, se te dotaknejo tako, da v tebi prebudijo neke nove, vznemirljive občutke. Take čevlje želim delati in stremim k temu, da z njimi prebudim tiste, ki jih nosijo, da skupaj z mojimi čevlji zaživijo novo, drugačno življenje, kot sem si ga morda zanje zamislila jaz. To je bistvo umetnosti – da kreacija, umetniško delo, izdelek živi naprej, samostojno v svojem novem okolju, s svojim novim lastnikom.

Meta  – kot predpona besedi nakazuje nekaj skritega, v ozadju, ne vidnega, a ima določen učinek na nas. Kako je s tem pri vašem imenu 😉 , kaj se skriva v vas, pa še niste o tem nič povedali?

Najprej nekaj o mojem imenu. Meta Cunder v Angliji postane »Mita Kunder«. Velikokrat ljudje napačno napišejo moje ime. V zadnjem času sem odkrila nov način predstavljanja:

»I’m Meta, like metaphysics but without physics.« Tako si potem zapomnijo, da sem Meta in ne Mita. Me pa nekateri Angleži kličejo tudi Mint, kar je direkten prevod v angleščino, tako da uporabljam oba imena: Meta in Mint.

Kaj se skriva v meni, česa vam še nisem povedala? Veliko sem vam razkrila o sebi, nekaj naj pa vendarle ostane skrivnost. Morda še ni dozorelo.

Še zaključna misel.

Hvaležna sem, da sem tako zgodaj v svojem življenju odkrila oz. našla nekaj (moji čevlji), kar imam res rada, kar me izpolnjuje in navdihuje. Vsem sedanjim in bodočim škofijcem želim, da bi v življenju nekoč našli to, kar je meni uspelo. Predvsem je pomembno, da ne obupate. Treba je vztrajati in iskati naprej. Zato se prijavljajte na vsa možna tekmovanja, obiskujte različne krožke, se udeležujte predstav in dogodkov, ki jih je na ŠKG kar veliko. Preko vsega tega boste imeli več možnosti, da najdete tisto, kar vas veseli.

 Pogovor je pripravila Lily Schweiger Kotar