Jerneja Koren je kot zlata maturantka junija 2019 zaključila šolanje na Škofijski klasični gimnaziji, kjer so jo pritegnili predvsem naravoslovni predmeti in oblikovanje. Danes je študentka imunologije in farmakologije na Univerzi v Aberdeenu na Škotskem. Zase pravi, da še vedno rada ustvarja, predvsem takrat, ko potrebuje »odmor od celic in fiziologije«. Kot vsi v teh mesecih pogreša vzdušje predavanja v živo, popoldneve v laboratorijskih učilnicah in druženje s sošolci.
Jerneja, kako si v teh dneh?
Dobro – kot velika večina drugih študentov se nekako prebijam skozi študij na daljavo in predavanja pred računalniškim ekranom in čakam na boljše čase. Čeprav priznam, da mi ni tako zelo hudo, ko se zjutraj zbudim v standardno škotsko pusto jutro in mi ni treba skozi mraz in dež hiteti na prvo predavanje. Pogrešam živ stik. V zadnjem tednu je čutiti kar veliko optimizma v zvezi s prihodnjim letom, saj je fakulteta napovedala ponovno uvajanje aktivnosti na kampusu s prihodnjim semestrom, hkrati pa je bilo odobreno prvo cepivo za novi virus, kar vsem vliva nekaj upanja.
Koliko ujameš utripa študentskega življenja v času zaprtja šol, univerz, javnega življenja? To je pomemben del študija. Kako si doživljala ti oz. skupaj s sošolci prvo zaprtje marca 2020?
Precej vesela sem, da je bil vsaj začetek študija in velika večina »freshman year« zame precej normalna. Tako sem lani imela priložnosti začutiti utrip kampusa, ki je tu na Škotskem nekoliko drugačen kot v Ljubljani, saj so vse fakultete združene na enem mestu. Od septembra pa vse do julija je tu običajno ogromno študentov in profesorjev in res je čutiti dinamični utrip študentskega življenja. V Veliki Britaniji na fakultetah veliko vlogo igrajo tudi »societies«, študentska društva – to so lahko športni klubi, združenja študentov določenih smeri ali pa preprosto skupine posameznikov s podobnimi interesi. Takih društev je na naši univerzi več kot 100. Običajno se vse predstavijo na velikem sejmu v prvem tednu novega študijskega leta, ki je tu poznan pod imenom »Freshers week«. Takrat se začne novo študijsko leto, a začetek uradnih predavanj in pouka je šele teden kasneje, prvi teden pa je namenjen predvsem temu, da se bruci vključijo v utrip študentskega življenja na kampusu. Sama sem res uživala v vseh dogodkih, ki sem se jih udeležila, in spoznala tudi veliko res prijetnih ljudi. Seveda je letos vse nekoliko drugače, saj je večino študijskega leta predstavljalo sedenje pred računalniškim ekranom in še vedno se mi, kadar se sprehajam po kampusu, toži po normalnem ritmu življenja. A kljub temu se pač moramo situaciji prilagoditi. Pri vseh predmetih imamo tedenska »online« srečanja, kjer lahko profesorje vprašamo karkoli o snovi s predavanj oziroma o predmetu na splošno in zdi se mi, da vsi sodelujemo skoraj bolj, kot verjetno bi, če bi se vse dogajalo v predavalnici. Poleg tega pa pomaga tudi, da živim s skupaj z nekaj sošolci in imam še vedno ob sebi vsaj nekaj družbe. Preteklo leto verjetno nikomur ni bilo lahko in prijetno, a na koncu je na nas, da iz tega, kar imamo, poskušamo pobrati le najboljše.
Kaj študiraš? Kako je prišlo do izbire tega študija?
Študiram imunologijo in farmakologijo, kar ni smer, na katero sem se prvotno vpisala. Ko sem nekako sprejela odločitev, da si želim preizkusiti študij v tujini, sem precej hitro spoznala, da je, ko pride do smeri študija, izbire ogromno. Od nekdaj sem vedela, da si želim študirati naravoslovje in o tem se nikoli nisem zares spraševala. Že od malih nog sem bila zelo radovedna in rada sem odkrivala in raziskovala. Narava me je fascinirala, čeprav sem se sprva bolj navduševala nad zvezdami in astronomijo kot pa biologijo in medicino. Vse, kar sem odkrila, me je navdušilo, hkrati pa odprlo nova vprašanja. V osnovni šoli sem se nekako prvič srečala z naravoslovnimi predmeti, ki sem jih imela takoj zelo rada. To se tekom gimnazijskih let ni spremenilo, sem se pa začela bolj navduševati nad medicinskimi znanostmi in biologijo človeka. Ko sem prišla do konca tretjega letnika, sem vedela, da je to tisto, kar želim študirati. V Sloveniji je bila smer, ki mi je bila najbližje, biokemija na fakulteti za kemijo, kamor sem se v Sloveniji tudi vpisala. Ko pa sem začela pregledovati smeri študija v tujini, me je presenetila obsežna ponudba programov. Ker kot gimnazijska maturantka o dotičnih zelo specifičnih smereh nisem vedela dovolj, da bi lahko z gotovostjo trdila, da je to definitivno nekaj, v čemer bom uživala, sem se tudi v tujini prijavila na študij biokemije. Po tem ko sem bila sprejeta in sem uradno pričela s študijem, sem tekom leta skozi razne strokovne predmete spoznala, da veliko bolj uživam v nekoliko drugačnih vidikih medicinskih znanosti, predvsem imunologiji in farmakologiji. Tako sem sprejela odločitev in se prepisala na to smer in v predmetih drugega letnika zares uživam in še vedno mislim, da sem sprejela pravo odločitev.
Kateri predmet ti je najljubši? Zakaj?
Hm, težko bi si izbrala najljubšega. Nekako se mi zdi, da se vsi skupaj povezujejo v celoto, ki bi ji težko odvzela katerikoli del. Predmeti prvega letnika so bili precej splošni, tako kot so večinoma povsod, v drugem letniku pa imam predvsem veliko predmetov iz genetike, fiziologije in imunologije. Snov je precej poglobljena in kompleksna, a se hkrati navezuje na znanje vseh ostalih predmetov, zato si je na koncu celoto nekoliko lažje zapomniti. Na Škotskem je veliko več poudarka tudi na izbirnih predmetih, lani sem si na primer lahko izbrala kar 4. Ti se lahko navezujejo na tvojo smer študija, lahko pa so predmeti s povsem druge fakultete – zelo pogosto je, da študentje medicinskih znanosti delajo izbirne predmete iz podjetništva ali tujih jezikov. Seveda smo bili zaradi pandemije prikrajšani za kar nekaj praktičnih vaj, zato se vsi precej veselimo vrnitve v laboratorije.
Na vikendu vzgojne skupine Jegličevega dijaškega doma
Kako lahko slediš predavanjem v angleščini? Si dovolj dobro jezikovno opremljena – tudi v primerjavi z drugimi študenti, ki niso domačini? Kako je pa s strokovnimi izrazi? Kateri ti je šel najtežje v glavo?
Angleščina me je sprva res malce strašila. Ob koncu gimnazije znamo vsi bolj ali manj tekoče govoriti, a spremembe s srednje šole, kjer vse poteka v domačem maternem jeziku, na fakulteto, kjer se uporablja visoka in običajno zelo strokovna raven angleščine, je še vseeno kar velik korak. A v resnici se jezika navadiš tako hitro, da tega sploh opaziš ne. Na začetku je seveda včasih težko, ko se moraš učiti izraze za bolezni, kot so ošpice, ali pa dele možganov ali telesa, ki so ti poznani le v slovenščini. A ko pridobiš ta osnovni strokovni vokabular in se po nekaj uvodnih predavanjih navadiš na škotski naglas predavateljev, spoznaš, da pravzaprav ni tako hudo. Zdaj imam predvsem obraten problem – v slovenščini seveda nimam problemov z normalno komunikacijo, a zelo težko komu razložim snov, ki smo jo prejšnji teden predelali na predavanjih, saj mi preprosto zmanjka besed za specifične izraze. Seveda pa pomaga tudi dejstvo, da na fakulteti nisem edina tujka. Lani je bilo več kot polovica študentov našega letnika iz tujine, predvsem iz drugih evropskih držav in vsi smo imeli drugačne materne jezike in vsi smo se soočali z enakim problemom.
Na obisku laboratorijev na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani
Kaj te najbolj navdušuje na predavanjih? Osebnost predavateljev, njihovi pristopi, vsebina predavanj, tehnični pogoji?
Večina profesorjev, ki sem jih imela do sedaj, je res odličnih. Ko sem začela študij, nisem vedela, kaj točno pričakovati. Slišala sem zgodbe o groznih in čudovitih profesorjih, o res fantastičnih predavanjih in tudi o dolgočasnih predmetih. Že po prvih predavanjih sem videla, da imajo malce drugačen pristop do poučevanja, kar mi je res ustrezalo. Večina profesorjev se res že od začetka pandemije trudi, da bi nam kljub vsem omejitvam omogočili in nudili vso pomoč, ki jo potrebujemo. Predavanja so sicer vsebinsko zahtevna, a se trudijo, da je njihova razlaga čim bolj razumljiva in jedrnata. Običajno je tako, da ima vsak predmet glavnega »course coordinator«, ki je odgovoren za vse tehnične podrobnosti in bdi nad celotnim potekom predmeta, hkrati pa za vsak predmet snov predava veliko različnih predavateljev. Tako kot študentje so tudi profesorji z različnih koncev sveta – od Britanije do Amerike, Kitajske in Evrope – in vsak k predmetu prinese nekaj svojega in inovativnega. Pred nekaj leti je univerza sklenila, da bodo, zaradi velikega števila tujih študentov, vsa predavanja snemana, posnetki pa so potem dostopni vsem študentom, ki sodelujejo pri dotičnem predmetu. Predvsem na začetku, ko je težko slediti predavanjem v strokovni angleščini v zelo hitrem tempu, so marsikateremu med nami precej olajšali življenje.
Na katerih znanjih in veščinah, ki si jih pridobila tudi na ŠKG in v JDD, gradiš temelje svoje naravoslovne študijske poti?
Nenehno izboljševanje je najboljša pot k uspehu tako posameznikov kot tudi inštitucij. Škofijska klasična gimnazija kot izobraževalna ustanova, ki stremi k vrhunskosti, bi morala prostor za izboljšave iskati na vseh področjih tako znotraj kot izven okvirjev predpisanega šolskega programa. Tako si želim, da bi znala v mladih prepoznati in spodbujati talent in zagnanost na različnih področjih ter da bi v duhu klasičnosti celovito opremljala mladega človeka, da postane aktiven in odgovoren del družbe. V tem smislu se mi zdi na primer pohvalno, da se trudi odpirati mnoga zahtevna etična vprašanja, ki mladega človeka prisilijo v razmislek in mu pomagajo pri izoblikovanju lastnih moralnih prepričanj. Takšna in podobna vprašanja in pomisleki so in bodo na vseh področjih, tudi v naravoslovju, vse bolj prisotni in pomembni.
Na izmenjavi v Tokiu
Jerneja, mnogi ne vedo, da si ti oblikovala t. i. ŠKG puloverje, ki jih nosi sedaj že 4. generacija škofijcev. Kako si dobila idejo? Ali še kaj oblikuješ?
Ja, tako je. Upam, da ustrezajo tudi zdajšnjim mlajšim generacijam, ki prihajajo na Škofijsko. Čeprav sem bila po srcu vedno naravoslovka in o tem nisem nikoli zares dvomila, sem vedno zelo rada tudi ustvarjala. V prvem letniku sem se odločila, da se pridružim krožku grafičnega oblikovanja, ki ga na Škofijski klasični gimnaziji vodi Nina Malovrh. In bilo je res fenomenalno. Resnično sem uživala in vsak teden sem se z veseljem vračala – sploh, ko sem nekoliko usvojila začetniške programe. In tako sem se leto kasneje prijavila na razpis za oblikovanje šolskih puloverjev. V grafičnem oblikovanju še vedno zelo uživam in še vedno je eden od mojih ljubših hobijev. Včasih je zelo prijetna sprostitev, včasih pa je tudi zelo koristen hobi, saj sem oblikovala že kar precej za študentsko organizacijo, ki sem se ji pridružila – žal pa še nobenega puloverja. Definitivno pa se mi zdi, da mi je kreativnost, ki sem jo pridobila z grafičnim oblikovanjem, prišla prav tudi na mnogih drugih področjih, saj je zmožnost pretvarjanja idej v smiselno celoto univerzalna vrlina, ki je zaželena tudi v znanosti.
Jerneja je bila del zmagovalne ekipe Škofijske klasične gimnazije (pod mentorstvom prof. Rifla) na tekmovanju Generacija €uro, ki ga prirejata Banka Slovenije in Evropska centralna banka.
Za konec še nasvet za vse bodoče znanstvenike, za dijake, ki se še odločajo za študij.
Morda bi za vse, ki se odločajo za podobno pot, kot sem jo ubrala sama, dodala le to, da je pogosto potrebno veliko poguma in samoiniciative. Vse se na začetku morda zdi težje izvedljivo, kot na koncu v resnici je, je pa res, da se je na poti do tja včasih treba soočiti s težavami. Zdi se mi, da smo mladi včasih radi pasivni in mnenja, da se nam bo priložnost že ponudila ob pravem času, da nam to pripada. Resnica je, da je večina na nas samih, da si sami iščemo priložnosti in sami gradimo svojo pot, pa naj bo to izobrazba, kariera ali hobiji. Včasih se je pač treba odpraviti iz cone ugodja, tvegati, biti proaktiven, iskati priložnosti in se potruditi za cilj, ki ga želimo doseči. Ni vedno lahko in vedno nam ne bo uspelo, je pa to edina pot. Naj zaključim z mislijo Stephena Hawkinga: »Bodite pogumni, bodite radovedni, bodite odločni, uspešno premagajte težave. Vse to je mogoče.«
/Pogovor je pripravila Lily Schweiger Kotar/
