»Vojna je tako nepravična in kruta, da skušajo tisti, ki se bojujejo, v sebi udušiti glas vesti.« (L. N. Tolstoj)

Vabljeni k branju razmišljanja Valerije Lah Peternel, profesorice ruskega jezika in književnosti na Škofijski klasični gimnaziji, ki odraža odnos celotne skupnosti Zavoda sv. Stanislava do ruske agresije nad Ukrajino.
 

»Pred dvema tednoma me je pretresla vest z vzhoda Evrope: Rusija je v imenu obrambe in zaščite svojih državljanov in suverenosti napadla sosednjo Ukrajino. Ruski predsednik se je – še preden je izčrpal vse možnosti diplomacije in dialoga – odločil za vojaško posredovanje, ki je do danes zabeležilo več tisoč žrtev in milijon ljudi v strahu za svoje življenje pregnalo čez meje domovine. Nejeverno in nemočno strmim v ekran, na katerem se menjujejo podobe agresije, razdejanja, obupa in groze, in se sprašujem, kako je mogoče, da s(m)o v 21. stoletju še vedno tako slabi učenci zgodovine – neuki, neposlušni, neomikani, neotesani – nevredni svoje učiteljice.

Ruska kultura je – po drugi strani – bogata zakladnica humanistične misli, upora proti samodržni oblasti, napora po svobodi človeka in naroda. Zdi se, da moramo – če si želimo miru – še in še premišljevati pretekle vojne in morda lahko začnemo pri Tolstoju, ki je v svoj dnevnik leta 1853 zapisal: »Война такое несправедливое и дурное дело, что те, которые воюют, стараются заглушить в себе голос совести.« (Vojna je tako nepravična in kruta, da skušajo tisti, ki se bojujejo, v sebi udušiti glas vesti.) Deset let kasneje je začel pisati svoje véliko delo, ki nosi v začetku naslova vojno, v sporočilu pa predvsem mir. Nis(m)o ga slišali. Beloruska nobelovka Svetlana Aleksijevič je v svojem obsežnem delu Vojna nima ženskega obraza iz zamolčanih (ženskih) zgodb stkala pretresljiv roman o ujetosti v surovi primež vojne in nakazala, da vojna nima nikakršnega (človeškega) obraza: je pošast, ki žre življenje samo in le naše spominjanje in brezpogojna zaveza miru jo lahko odvrneta.

Kot profesorica ruščine se že leta trudim v razred prinašati navdušenje nad rusko kulturo – najprej nad jezikom, pa tudi nad književnostjo, likovno in filmsko umetnostjo, glasbo, arhitekturo, kulinariko, folkloro. Ruska politika je s svojim nerazumnim ravnanjem v preteklih dneh prisolila grenko zaušnico našim prizadevanjem, da bi preko poučevanja in učenja tujega jezika prestopali meje, se slišali in razumeli, da bi stopali v dialog.  Na novice z vzhoda smo se odzvali različno in prav mogoče je, da se bo z ruščino in rusko kulturo želel spoznavati kak učenec, dijak ali študent manj. A če kdaj, potem je zdaj pomembno in potrebno, da gradimo mostove in se napajamo pri živih izvirih ruskih humanistov. Ni jih bilo malo in niso molčali.«

Valerija Lah Peternel, prof. ruščine

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content