Razstavo si lahko ogledate vsak dan med 8. in 20. uro (za ogled se oglasite pri receptorju ob glavnem vhodu) do 10. maja.

V četrtek, 25. aprila, ob 17. uri bo v Platonovi votlini po razstavi vodil avtor dr. Jože Dežman, ob 18. uri pa ste vabljeni v dvorano Matije Tomca na premierno predstavitev dokumentarnega filma “3450 – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico”.

Informacije o razstavi lahko preberete na zavodski spletni strani, več o njej pa v članku in intervjuju.

Orisali ste širši družbeni kontekst, v katerega prihaja razstava o Macesnovi gorici. Zakaj je prav, da je njena prva postavitev v Zavodu sv. Stanislava?

Temu se reče prst Božji. Razstavi je bilo prepovedano, da bi bila v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zavod sv. Stanislava pa je zanjo najbolj primeren kraj – od tukaj je namreč teh 3.450 umorjenih v Jami pod Macesnovo gorico šlo v smrt. Tu je bilo koncentracijsko taborišče, iz katerega so odpeljali v smrt verjetno več kot 80 odstotkov tu interniranih slovenskih vojnih ujetnikov. Komaj kje je bilo taborišče s tako smrtnostjo taboriščnikov! Razmere so bile strahotne; tisti redki, ki taborišče preživijo, po dveh mesecih pridejo ven taki, kot da bi bili bistveno dlje v nemških koncentracijskih taboriščih: pridejo s 40 kilogrami, bolni, obnemogli in predvsem psihično uničeni za dolga leta. Zato že dolga leta trdim: koncentracijsko taborišče v Šentvidu nad Ljubljano je najhujše uničevalno koncentracijsko taborišče za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih.