Odprtje razstave je bilo v sredo, 10. aprila 2024, ob 18. uri v Platonovi votlini Zavoda sv. Stanislava, na ogled pa je vsak dan med 8. in 20. uro (za ogled se oglasite pri receptorju ob glavnem vhodu) do 10. maja.

V četrtek, 25. aprila, ob 17. uri bo v Platonovi votlini po razstavi vodil avtor dr. Jože Dežman, ob 18. uri pa ste vabljeni v Dvorano Matije Tomca na premierno predstavitev dokumentarnega filma “3450 – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico”; film traja 35′; če bo zanimanje za ogled filma zelo veliko, bo ob 19. uri v dvorani ponovitev projekcije.

Od aprila do septembra 2022 so arheologi v breznu pod Macesnovo gorico izkopali posmrtne ostanke 3450 moških, umorjenih od 2.do 10. junija 1945. Jamo so delno minirali že med pobijanjem leta 1945, veliko miniranje pa je bilo šele čez okoli deset let, ko so razstrelili celoten strop jame.

Da so lahko odkrili posmrtne ostanke umorjenih, so morali izkopati okoli tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine. Zaradi razdrobljenosti kosti povsem natančno štetje žrtev ni bilo možno. Bilo jih je vsaj 3450 in verjetno ne več kot 3500. Okoli polovica, več kot 1750, jih je bilo starih nad 24 let, več kot 800 jih je bilo starih med 20 in 23 let, več kot 800 pa manj kot dvajset let. Nobeden pa ni bil mlajši od 14 let. Vsi so bili moški.

Med izkopom posmrtnih ostankov je bilo najdenih več kot 10.000 predmetov. Večina predmetov je pripadala žrtvam, več kot 1600 pa storilcem.

Pričevanje pobeglih iz Jame pod Macesnovo gorico in raziskave med letoma 1990 in 2017, predvsem pa 2019 in 2022 so potrdile, da je bila Jama pod Macesnovo gorico morišče in grobišče slovenskih vojnih ujetnikov. Prizorišče bratomora in z vsemi sredstvi varovani tabu titoizma.

Avtor razstave je dr. Jože Dežman, strokovno ekipo pa so sooblikovali: Luka Rozman (vodja arheološke ekipe), dr. Petra Leben Seljak (antropologija), dr. Uroš Košir (analiza najdenih predmetov), dr. Andrej Mihevc (speleologija), dr. Mitja Ferenc in dr. Tamara Griesser Pečar (zgodovinski pregled), Pavel Jamnik (kriminalistična akcija Sprava). 

Za razstavo v Zavodu sv. Stanislava je akademska slikarka Margarita Maria (Marjetka) Dolinar ustvarila triptih Zadnja pot – Molk – Glorija, ki je razstavljen na stopnišču Zavoda sv. Stanislava ob predstavitvi spominskega obeležja Mir s teboj, ki je od leta 2015 posvečeno vsem, ki so v prvi in drugi svetovnih vojni ter zlasti po njej tu trpeli in bili od tu poslani v smrt.

Več o razstavi lahko preberete v članku in intervjuju.

Orisali ste širši družbeni kontekst, v katerega prihaja razstava o Macesnovi gorici. Zakaj je prav, da je njena prva postavitev v Zavodu sv. Stanislava?

Temu se reče prst Božji. Razstavi je bilo prepovedano, da bi bila v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zavod sv. Stanislava pa je zanjo najbolj primeren kraj – od tukaj je namreč teh 3.450 umorjenih v Jami pod Macesnovo gorico šlo v smrt. Tu je bilo koncentracijsko taborišče, iz katerega so odpeljali v smrt verjetno več kot 80 odstotkov tu interniranih slovenskih vojnih ujetnikov. Komaj kje je bilo taborišče s tako smrtnostjo taboriščnikov! Razmere so bile strahotne; tisti redki, ki taborišče preživijo, po dveh mesecih pridejo ven taki, kot da bi bili bistveno dlje v nemških koncentracijskih taboriščih: pridejo s 40 kilogrami, bolni, obnemogli in predvsem psihično uničeni za dolga leta. Zato že dolga leta trdim: koncentracijsko taborišče v Šentvidu nad Ljubljano je najhujše uničevalno koncentracijsko taborišče za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih.