Pa si za začetek preberimo širši odlomek, 2 Kor 4,5–15:

5 Saj ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda, sebe pa le kot vaše služabnike zaradi Jezusa. 6 Kajti Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih, da bi nas razsvetlil s spoznanjem Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa.
7 Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. 8 Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. 9 Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. 10 Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. 11 Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem mesu. 12 Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje. 13 Ker pa imamo istega duha vere, kakor je pisano: Veroval sem, zato sem govoril, tudi mi verujemo in zato tudi govorimo. 14 Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse. 15 Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.

Razložimo odlomek: Pavla in njegove sodelavce je Bog poklical, da bi oznanjali in razodevali Kristusa (prim. 2 Kor 4,5). Največji zaklad življenja je razodetje Boga preko Kristusa. On je Luč, ki je zasijala v njihovih srcih. Ta dar je popolnoma spremenil njihovo življenje in jih naredil goreče, da zaklad Božjega razodetja posredujejo naprej. Tako želijo obogatiti »zahvaljevanje v Božjo slavo« (4,15). Razodevanje Boga se ne dogaja le prek besede, ampak še bolj prek življenja. Najbolj pa v preganjanju. (Podobno je bilo tudi pri Kristusu, ki je oznanjal z besedo, najbolj pa s svojo smrtjo in vstajenjem).

Kako pa se dogaja to razodevanje? Na podoben način kakor pri Kristusu: Kakor so preganjali Kristusa, tako preganjajo tudi njegove učence (prim. Jn 15,20: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.«). V 4,11 apostol reče: »Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt.« V vrsticah 4,8–10 apostol našteva, kaj vse se dogaja z njimi: nanje pritiskajo, stiskajo jih v kot, preganjajo, mečejo jih ob tla. Skupni imenovalec je, da trpijo zaradi Kristusa. Apostol reče (4,10), da ob njihovih preganjanjih ubijajo Kristusa. (Ko preganjajo njih, preganjajo Njega. V njih namreč živi.)

Preganjanje za apostola in sodelavce ni samo sebi namen. Kot rečeno, je namen razodevanje Kristusa. Ob preganjanju oni sami in tudi njihovi nasprotniki opazijo, kako doživljajo tudi Kristusovo vstajenje: niso utesnjeni (zato še vedno notranje svobodni), najdejo pot naprej, v preganjanju se jih ne polasti obup, čutijo, da niso zapuščeni in naposled spet zaživijo. Lahko bi rekli, da doživljajo neke vrste »veliko noč« po delih. To je: v preganjanju vsakič doživijo Božjo pomoč. (Naj opozorimo, da se to ne dogaja ob vsakršni obliki človeškega trpljenja, ampak takrat ko so preganjani zaradi evangelija in ker Bog želi, da bi se v njih razodevalo Kristusovo vstajenje.)

Zaklad, ki je Bog sam, nosi Pavel in njegovi sodelavci v uničljivi zemeljsko gledano nebogljeni, krhki in šibki »posodi«, ki predstavlja njihovo zemeljsko življenje. Le-to imenuje »lončena posoda«.

Zakaj je Bogu tako všeč, da uporablja krhko »posodo« za razodevanje svojega veličastva? Pavel odgovori: »da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (4,7) Preganjalci pa tudi apostol sam so videli, da moči za ljubečo zvestobo v preizkušnji niso našli zgolj v svoji moči, ampak v Božji moči. Zato je »krhkost« posode (Pavla) za Boga zares pomembna in dragocena. Če bi bil Pavel ves čas močan, bi razodeval sebe, ne pa Boga. (Res pa je, da je to krhkost človeško gledano izjemno težko sprejeti, ker človeka v preganjanju najbolj boli to, da nima »kontrole« nad dogajanjem. Torej to, da je kontrolo predal iz svojih rok v roke Boga. Za to je potrebna vera.)

Na kratko: Apostol Pavel torej zaradi zvestobe Kristusu in zato, ker ga oznanja, stalno doživlja preganjanje oz. umiranje zaradi Njega. V preganjanju ni postal malodušen, ampak nasprotno! poln zaupanja, da bo Bog njegovo stisko uporabil za razodetje. Ko se kruši njegova zemeljska »posoda«, iz nje žari Božje razodetje.

Kaj lahko torej vzamemo v premislek:

• Najprej: Kdaj sem bil deležen tega, da sem Boga spoznal? Spomnim se na trenutke, ko sem od Njega že kaj prejel, kar je utrdilo mojo vero in imam zato z Njim oseben odnos.
• Sedaj pustim, da me notranje prevzame ta izkušnja srečanja z Gospodom in zato On postaja vse pomembnejši. Pomembnejši od ostalih stvari v življenju. Naj On postane temelj in cilj mojega življenja. Vse ostalo bo postalo prah.
• Ta prevzetost naj me vodi, da postane moj cilj razodevanje Boga.
• Ko doživljam stisko zaradi vere (bodisi notranji boj na poti spreobrnjena bodisi določeno nasprotovanje), pomislim, da me Gospod vabi, da ga ne zatajim – da torej vztrajam v življenju v skladu z evangelijem, čeprav zaradi tega notranji boj ali pa preganjanje ne bo ponehalo. To je klic k zvestobi Gospodu.
• Na tej točki molim za dar vere, da ostanem Bogu zvest, pogumen, pokončen in notranje svoboden, čeprav v tistem trenutku doživljam grenkobo. Molim za dar upanja, da me preganjanje ne bi pahnilo v zagrenjenost in obup. Molim za dar ljubezni do preganjalcev, da bi bila moja žrtev tudi zanje daritev Bogu za dar spreobrnjenja – z vso ponižnostjo. Molim tudi za dar modrosti – da ne postanem trpin, vdan v usodo sprejemajoč več trpljenja, kot je po Božji volji.
• Gospod je zvest – podaril mi bo izkušnjo notranje in zunanje zmage – kakor Pavlu (glej vrstice 8–10), da bi se tudi po meni povečalo zahvaljevanje v Božjo slavo. Prav to še močneje prižge luč razodetja Kristusa v mojem srcu in zato še večjo prevzetost nad Njim. Pavel je šel po tej poti in postajal vse globlje prevzet od Gospoda vse do svetosti v mučeništvu.

Dragi bratje in sestre, odkrijte zaklad, ki je Kristus, ne bojte se biti krhki, če ima Bog načrt, da se v tem razodene Kristus. Na koncu se boste vse bolj veselili v Gospodu (Flp 4,4).

Zavodski duhovniki vam želimo blagoslovljeno leto – naj iz teme zasije luč tudi v vaših srcih in v razsvetli celoten zavod!

Gregor Bregar