In ljubezen tudi je ena izmed trenutno najbolj izpostavljenih, nagrajenih in prepoznavnih slovenskih knjig. Drago Jančar je letos zanjo prejel prestižno avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo, leta 2018 pa kresnika. Tudi sama sem knjigo prebrala, zato lahko iz prve roke povem, da si vso pozornost in hvalo vsekakor zasluži.

Jančar dogajanje postavi v rodni Maribor, v čas druge svetovne vojne in po njej. V vsakem izmed štirih poglavij z druge perspektive spremlja enega izmed glavnih likov, katerih življenja so močno prepletena. V prvem poglavju pripoveduje zgodbo o dekletu s fotografije na naslovnici, o Sonji Belak, mladi študentki medicine. Sonja naveže stike z esesovskim oficirjem Ludwigom Mischkolnigom, ki ga pozna še iz otroštva, ko je takrat še kot Ludek Miškolnik z njihovo družino smučal na Pohorju. Prosi ga, da posreduje pri gestapu, ki je »po pomoti« zaprl njenega fanta, Valentina Gorjana. Ludwig želi Sonji pomagati, vendar za ceno, ki je previsoka. Za ceno, ki je Sonja ne more plačati … Kljub temu pa Ludwig sprejme odločitev, s katero Valentinu pomaga, sebi pa nakoplje težave, ki pa jih skuša takoj nato popraviti.

V drugem poglavju spremljamo Valentina Gorjana, njegov odhod v hosto, med partizane. Valentin se po »čudežni« vrnitvi iz gestapovega zapora sooča z zmedo, izdajstvom, strahom za svoje življenje, strahom pred »trinajstim bataljonom«. Strah kmalu zamenjata otopelost in občutek moči, ki ga Valentinu da samó ubijanje. Ubiti človeka. V merilu vojne majhno in nepomembno dejanje, za Valentina pa nekaj, kar ga dokončno spremeni. Uspe, a ni srečen. Vedno bo prebiral Sonjina pisma …

Tretji del zopet govori o Sonji, ki je sedaj kot »delavka« na fronti. Tja je bila poslana po Ludvikovem ukazu, ko je ta skušal popraviti napako in zopet pridobiti zaupanje nadrejenih. Tudi Sonja doživi marsikaj. Otopi. Ko se vrne v Maribor, ne išče več Valentina, tudi poezije ne bere več. Razen ene Byronove pesmi, ki jo po naključju potegne s police v neki knjigarni: »Toda meč svoj tok izje/ in razum duha utrudi/ in utrudi se srce/ in ljubezen tudi.«

Jančarjeva pripoved se nato zaključi že po koncu vojne. Izvemo, kaj se zgodi z Ludvikom Miškolnikom, po tem ko Nemci izgubijo, ter kakšna usoda čaka nekoč mlad in zaljubljen par, Valentina in Sonjo. Vidimo, kako je vojna neusmiljena, ljudje pa še bolj.

Roman je tako vse prej kot lahko branje, vendar pa Jančar mojstrsko in čudovito preplete življenja različnih ljudi, ljudi z različnimi željami, značaji, političnimi prepričanji. O vojni ni lahko pisati, kar je tudi razumljivo, vendar pa se kljub temu zdi, da avtorju besede tečejo kar same od sebe. To počne briljantno, prefinjeno, predvsem pa mi je všeč, da ni nikakršen sodnik. Ne izbira strani, ne moralizira. Enostavno piše o življenju ljudi. O ljudeh, ki so sprejeli nekaj napačnih odločitev. O ljudeh, ki niso bili samo dobri in samo slabi, o ljudeh, ki jih je vojna močno spremenila. V marsičem se razlikujejo, vsem pa je skupno to, da so skušali »samo« živeti.

Naslov sicer na trenutke lahko deluje malce varljivo, vendar pa je to tudi zgodba o ljubezni. Natančneje o ljubezni med vojno. Zdi se mi, da večkrat idealiziramo ljubezen, da jo označujemo kot čustvo, ki premaga vse. Vendar pa se Jančar ne bi mogel izraziti lepše in bolj resnično: »… vrnil se bo, vrnil se bo, drdrajo kolesa vlaka čez most, tudi jaz se bom vrnila, našla se bosta, ljubezen premaga vsako razdaljo, ljubezen premaga vse. Razen vojne. Vojna premaga vse, še vse tiste, ki se vojskujejo. In tiste, ki samo čakajo, da bo minilo.« Tako pokaže, da med vojno ne zmagajo niti »naši« niti »vaši«, temveč zlo, ki se kot neviden oblak spusti med ljudi in začne naraščati. Piše: »… ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna. Nihče ni več, kar je bil ali kar je hotel biti. Zlo, naraščanje …«

Ne vem, kaj zares pomeni vojna in upam, da mi nikoli ne bo treba izvedeti. Vsakič, ko s pogledom ošinem knjigo na polici, se namreč spomnim na težke in žalostne zgodbe, o katerih piše Jančar. Vendar pa je, kljub temu da je vse prej kot lahka, to tudi ena izmed tistih knjig, za katere sem si med branjem želela, da bi trajala čim dlje, da ji kar ne bi bilo konca. Jezik je zares bogat in živ, pisateljev slog, čeprav nekoliko drugačen, pa mi je pisan na kožo. Vsekakor bralna poslastica, ki jo priporočam vsakomur, tudi tistim, ki niso pretirano navdušeni nad zgodovino!

Povezava na portal Dobre knjige.