Glasbeni obisk na Švedskem

Nadja Janežič in Tine Bec sva se zadnji teden septembra mudila v Stockholmu na Švedskem. Tam sva gostovala na šolah Adolf Frederik musikklasser in Stockholms musikgymnasium. Obema šolama je skupno zborovsko ustvarjanje na zelo visokem nivoju. Najino delo je bilo predvsem opazovanje oz. senčenje pouka glasbe in vaj zbora. Želela sva spoznati čim več primerov dobre prakse, ki bi jih lahko vključila tudi v najin pouk.

Adolf Frederik musikklasser je tako imenovana zborovska šola, ki jo obiskujejo učenci od 4. do 9. razreda ­– na Švedskem to pomeni od 10. do 16. leta starosti. Poleg običajnih predmetov je obvezen predmet tudi zbor, zato morajo vsi, ki želijo priti na to šolo, opraviti avdicijo. Vsako leto se prijavi 1000–1200 otrok, od tega jih lahko sprejmejo le 180. Vsak učenec je del razrednega zbora (okrog 30 učencev) in zbora, ki je sestavljen iz dveh oddelkov razreda (okrog 60 učencev). Najboljši učenci pa lahko preko avdicije pridejo tudi v dekliški ali deški zbor – oba zbora ustvarjata na izjemno visokem nivoju.

Do šole sva prišla na deževno ponedeljkovo jutro. Takoj sva bila navdušena nad prelepo stavbo, v kateri so prostori šole. Tam naju je čakal koordinator dejavnosti Tony Margeta, ki je po rodu Slovenec, na šoli Adolf Frederik musikklasser pa je eden izmed učiteljev razrednih in oddelčnih zborov ter zborovodja deškega zbora. Pred pričetkom dejavnosti naju je predstavil ravnateljici ter svojim kolegicam in kolegom. Do konca dneva sva si ogledala nekaj ur pouka glasbe, vaje razrednih in oddelčnih zborov ter vajo dekliškega zbora. Ugotovila sva, da imajo učenci na teden 4 ure zbora in 1 uro igranja na inštrumente. Prva stvar, ki sva jo opazila pri razrednih zborih, je postavitev stolov in miz v razredih – postavitev je bila v dveh vrstah v polkrogih (kot zbor). Učenke in učenci so sedeli po glasovih, tako kot stojijo tudi v zboru. Takšna postavitev je tudi pri pouku glasbe, kjer učenci po večini prepevajo in se preko petja učijo notnega opismenjevanja. Presenečena sva bila nad disciplino otrok, pa tudi nad znanjem – npr., že 10-letni učenci so brez težav peli 4-glasne skladbe. Navdušena sva bila tudi nad osredotočenostjo učencev. Tudi vokalna tehnika in higiena je bila pri večini na zelo visokem nivoju, predvsem pri dekliškem zboru, ki sva ga poslušala popoldne. Dekleta so brez napora prepevala in usvajala repertoar, ki ga pogosto delajo odrasli zbori. Veliko sva se pogovarjala z učitelji in učiteljicami, ki so vodili pouk. Vsak na svoj način so nama dali ogromno idej za upevalne vaje, vaje za fokus, repertoar itd.

V torek sva obiskala Stockholms musikgymnasium. To je triletna šola, ki jo obiskujejo dijaki od 16. do 19. leta starosti. Tudi na tej šoli ima vsak oddelek svoj razredni zbor, včasih se oddelki med seboj združujejo v večje zbore. Najboljši dijaki lahko preko avdicije pridejo v komorne zbore, ki so sestavljeni iz dijakov iz vseh letnikov.  Veliko učencev šole Adolf Frederik musikklasser nadaljuje šolanje na Stockholms musikgymnasium. Zjutraj naju je (spet pred prečudovito stavbo) sprejela Helene Stureborg, ki na tamkajšnji šoli poučuje razredne zbore in komorni zbor, sicer pa je svetovno priznana dirigentka. Poslušala sva nekaj vaj razrednih zborov. Slišala sva različne letnike, zato je bilo zanimivo spremljati in videti napredek višjih letnikov v primerjavi z nižjimi. Navdušena sva bila nad zvokom zborov in zagnanostjo dijakov. Helene Stureborg je povedala, da si dijaki zares želijo zborovskega petja po urah in urah zahtevnih gimnazijskih predmetov. So tudi zelo samoiniciativni in drug drugega spodbujajo k doseganju najvišjih standardov. Eden od vrhuncev obiska je bil O Fortuna Carla Orffa, ki ga je zbor 3. letnika zapel ‘za ogrevanje’. Preostanek dneva sva izkoristila za ogled mesta, ki je poln edinstvene arhitekture, znamenitosti, parkov in kotičkov, kjer sva si lahko privoščila kavo in kakšno švedsko sladico.

V sredo sva ponovno poslušala nekaj razrednih zborov in bila prisotna pri pouku glasbe na Adolf Frederik musikklasser. Med odmori sva čas izkoristila tudi za refleksijo in za ‘brainstorming’ idej, kako bi na naši šoli izboljšala nivo pouka glasbene umetnosti in zborov ­– ali bi bilo možno imeti razredne zbore tudi v višjih razredih, morda celo na gimnaziji, ali bi lahko tudi pri pouku glasbe dala večji poudarek na petje in izvajanje, bi bili tudi pri našem pouku glasbe učenci postavljeni kar v zbor itd. Za konec najinega obiska sva poslušala še vajo deškega zbora, ki ga vodi Tony. Fantje so pri upevanju z navdušenjem kazali svoj pevski talent in se med seboj merili, kdo poje višje, kdo nižje. Zahtevnega repertoarja pa so se lotili z veliko zbranostjo in zagnanostjo. Usvajali so ga hitro ter brez intonančnih in tehničnih težav. Z veseljem so zapeli tudi slovensko ljudsko Marko skače, ki sva jih jo naučila.

Po vaji smo na večerji s Tonyjem povzeli dogajanje celega tedna, naslednji dan sva se odpravila proti letališču in se polna novega zagona in navdiha vrnila v Slovenijo.

 

 

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content