Marijan Tršar se je rodil 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo; po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani je najprej študiral umetnostno zgodovino, po ustanovitvi Akademije za upodabljajočo umetnost pa se je prepisal na študij slikarstva in je leta 1951 diplomiral pri prof. Gojmirju Antonu Kosu, nato pa končal še grafično specialko pri prof. Božidarju Jakcu. Nekaj let je služboval kot likovni pedagog, nato je bil več let svobodni umetnik, od leta 1969 dalje pa je bil profesor na ljubljanski likovni akademiji; leta 1979 je v Beogradu magistriral iz umetnostne zgodovine. Umrl je 18. oktobra 2010 v Ljubljani.

Že v mladosti se je posvetil umetnosti. Njegovo prvo delo je bila poslikava okna v kapeli topliške cerkve. Od leta 1937 do začetka vojne je obiskoval slikarsko šolo pri Božidarju Jakcu, ki mu je ocenjeval risbe in grafike ter mu svetoval, kako nadaljevati. V gimnaziji je z risbami opremil tudi knjigo pesmi Franceta Balantiča. V zgodnjih letih se je Tršar največ ukvarjal z risbo in grafiko, kasneje pa se je vključil tudi v t.i. »Grupo 53«. Ta skupina si je prizadevala, da bi slika postala samostojen in ne več realistično zasnovan likovni organizem. V duhu usmeritve te skupine je Tršarjeva motivika v posameznih obdobjih njegovega umetniškega ustvarjanja obsegala predvsem tihožitja, krajino ter figuraliko v interieru, zlasti psihološko usmerjene avtoportrete. Po zgodnje grafičnem obdobju se je posvečal predvsem oljni tehniki in akvarelu. V slikarstvu in grafiki se je iz začetnega realizma, preko bolj ekspresivnih, analitično-kubističnih smeri povzpel do osebno oblikovnih rešitev in se po zgledih italijanske ter francoske moderne približal abstrakciji, v kateri je našel avtorsko razpoznavno poetiko. Abstrakcija se je v njegovem opusu porajala postopoma, velik vpliv nanj pa je imel utemeljitelj abstraktnega slikarstva Vasilij Kandinski. Ustvaril je tudi več dekoracij v freski, grafitu in mozaiku. Sodeloval je na mnogo skupinskih razstavah in bienalih doma in na tujem ter imel več kot 50 samostojnih razstav.

Tršar, ki je bil več let profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, se je ob likovnem ustvarjanju posvečal tudi likovni teoriji, kritiki in literaturi. Napisal je več knjig in TV scenarijev o likovni problematiki ter nekaj monografij o slikarjih in kiparjih, med njimi sta najbolj znani prva monografska študija o slikarstvu Jožeta Tisnikarja (1972) in knjiga Vasilij Kandinsky – slikar in teoretik: Rojstvo abstraktne umetnosti (1997). Izdal je tudi nekaj literarnih del: Otroštvo (avtobiografija), Dotik smrti (pričevanja), Žejni soj oči (pesniška zbirka).

Za svoje ustvarjanje je prejel več nagrad, najpomembnejši sta Jakopičeva nagrada (1993) in Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (1996) – za delo in ustvarjalnost na področju likovne umetnosti ter za zasluge pri ustvarjanju dobrega slovesa ljubljanske Akademije za likovno umetnost.

Marijan Tršar je Zavodu sv. Stanislava zapustil dva svoja likovna cikla:

– cikel risb in grafik iz taborišč Moja gonarška in teharska likovna pričevanja (razstavljen je bil v t. i. Tršarjevi sobi v 1. nadstropju zavoda);

– cikel slik Holokavst (razstavljen je v 2. nadstropju, na hodniku nad cerkvijo).

Ob slikarjevi 85-letnici je zavod izdal knjižno predstavitev teh dveh ciklov z naslovom Likovna pričevanja.

Na spominski razstavi je poleg nekaterih slik iz cikla Holokavst in risb ter grafik iz cikla Gonars in Teharje na ogled še izbor zbornikov in knjig iz njegovega obsežnega umetnostnozgodovinskega opusa, njegovih spominov in literarnih del. Ob 100-letnici rojstva je novinarka Družine Ksenja Hočevar na spletni strani objavila spominski zapis o Marijanu Tršarju z naslovom “Marijan Tršar – prezrt slikar človeških grozot”.

O ciklu risb in grafik Gonars in Teharje je avtor sam zapisal:
“V šestih mesecih bivanja l. 1942 v CAMPO DI CONCENTRAMENTO GONARS sem ves čas risal svoje sotrpine in poglede na naš REPARTO ALFA. Svinčnik in kredo sem vedno nosil s seboj, velik del risarskega materiala in pozneje celo akvarele pa se mi je posrečilo preskrbeti prek starejših kolegov, že akademskih slikarjev, zaprtih po barakah sosednjega REPARTA BETA. Vse risbe in akvarele – bil jih je kar zajeten kup – mi je iz lagerja domov prinesel znanec, ki je kot interniranec delal na upravi. Veliko risb sem za spomin podaril sotrpinom, nekaj jih oddal muzeju, le malo ohranil zase. Po risbah gonarških taboriščnih prizorov sem kasneje doma napravil več grafik v tehniki linoreza, suhe igle in jedkanice, ki sestavljajo večino mojega tu razstavljenega dokumentarnega opusa.” (Marijan Tršar)

O ciklu Holokavst pa je akademik dr. Milček Komelj zapisal:
“Slikarski cikel Holokavst, naslikan ob spominu na žrtve povojnih pobojev, izhaja iz likovno usmerjane Tršarjeve ekstatične vznemirjenosti, ki abstraktni temelj njegove ustvarjalnosti napolnjuje z bogatim razponom intenzivnega izraza. Širokopotezni barvni prelivi, povezani z razjedenimi formami, združujejo organsko razkrajanje in prerajanje v izrazno lepoto barvnih energij, ki sunkovito, v zagonu slikarjevih značilnih modro-rdečih in zelenih barv s svetlobnimi prebliski žari iz temine, zaživi v lastnem izraznem krču in se preliva v fantastični zemljevid asociacij, med katerimi se kot stalnica, kot senca iz podzemlja porajajo in razblinjajo podobe ali slutnje votlo strmečih človeških lobanj. Vendar avtor vsega tega ne izpoveduje na zastrašujoč način, pa tudi ne kot glasen obtoževalec, marveč je vso zgodovinsko bolečino sublimiral izrazito eshatološko, pretopljeno v izrecno estetski, docela slikarsko slikovit izraz. Ta pa vsrkava v svoj nepredvidljivi ritem misli na neizživeto življenjsko energijo umrlih, ki se je nerazdružno spojila z vegetacijo in smrtno razglodanostjo oblik v enovitost tkiva narave, rastoče iz življenja vseh mrtvih.
S tem ciklom je umetnik ponovno izpričal svojo zavezanost usodi žrtev, povezano z zavestjo o življenju, v katero so zanj poslej vtkane sanje umrlih, ki se mu iz slik oglašajo s hrepenenji in tožbami, prestreženimi tudi v prisluhe značilnih naslovov: Bil sem kot ti, Ples ugaslih želja, Poslej zeleno dihanje, Ex profundis … In tudi kadar v njegovem ustvarjalnem zanosu zmaguje vse prerajajoča moč življenja, so pokojni vanj zajeti kot tih in trpek spomin, ki neutajljivo gleda skozi metamorfozna okna njegovih zastrtih lobanj z vseh strani.” (Milček Komelj)