Izbor fotografij za razstavo v Meršolovem atrijuz naslovom “Svetloba onkraj podaljšanih senc“, ki je bila v poletnih mesecih (v nekoliko drugačni postavitvi) na ogled v Galeriji Družina, sta pripravili vodja Galerije Družina Manica Ferenc in novinarka Družine Ksenja Hočevar. Motivika razstavljenih fotografij je vezana na njegove serije Domovina, Mesta Evrope, Tragedija srednje Evrope, Onkraj spominov in Hrepenenje po luči. 

Razstavo smo odprli v sredo, 29. septembra, ob 14. uri, ko smo med nami gostili dr. Evgena Bavčarja – v zelo zanimivem in iskrivem pogovoru, ki ga je vodila akad. slikarka Nika Zupančič, smo spoznali delček njegove izjemno bogate osebne in strokovne poti ter njegovih pogledov na ustvarjalnost, slepoto, domovino … Razstavo je odprl direktor zavoda mag. Anton Česen, gospa Verena Zorn Koršič je spregovorila o duhovniku Silvestru Česniku – dr. Bavčar je namreč razstavo posvetil duhovnikoma Angelu Batiču in Silvestru Česniku; z odlično interpretacijo izbranih pesmi oz. skladb pa so dogodek obogatile naše dijakinje: solopevka Lea Kumar, pianistka Anja Papa ter violinistki Julija in Elizabeta Tomac; razstava je bila navdih tudi za pesniški navdih – dijakinji Zala Ilovar in Gabrijela Kobal sta svojo refleksijo ubesedili v verzih.

Evgen Bavčar je otroštvo preživljal v Lokavcu pri Ajdovščini, pri enajstih letih je oslepel, ko mu je v roki eksplodirala bomba. Z odliko je maturiral na gimnaziji v Novi Gorici in nato diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz zgodovine in filozofije. S štipendijo francoske vlade je nadaljeval študij filozofije in estetike na pariški Sorboni, kjer je leta 1976 tudi doktoriral. Od tedaj dalje je bil znanstveni sodelavec na nacionalnem znanstvenem raziskovalnem centru v Parizu. Po upokojitvi živi med Parizom in Vipavsko dolino; sam pravi, da je zanj domovina “nenavadno življenje spominov na barve, obraze, pokrajino, na oblike; potujem med deželo, ki sem jo videl, in tisto, ki je ne morem zaznati z lastnimi očmi.” Velja za najbolj prepoznavnega ambasadorja slovenske kulture v Franciji in tudi drugod po Evropi. Vabljeni k ogledu pogovora z njim v oddaji Intervju, ki ga je leta 2017 pripravila TV Slovenija.

Dejaven je predvsem kot fotograf oz. konceptualni umetnik in kot pisec osebnoizpovedne proze, spremnih besedil k literarnim delom in strokovnih filozofskih razprav, zlasti s področja estetike. Kot gostujoči profesor na evropskih in ameriških univerzah predava o estetiki in problematiki slepih. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim je leta 2004 prejel red za zasluge Republike Slovenije »za ustvarjalno delo, prispevek k slovenski kulturi, njenemu mednarodnemu uveljavljanju in prepoznavanju, posebne dosežke v umetniškem fotografskem izražanju ter za dejanja v dobro pomoči potrebnih.« Leta 2012 je prejel Pretnarjevo nagrado zaslužnim razširjevalcem slovenske književnosti in jezika po svetu. Leta 2016 je prejel nagrado državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament, in najvišje francosko priznanje, odlikovanje Red legije časti.

Že od sredine osemdesetih let se ukvarja s fotografijo, imel je že več kot sto samostojnih razstav po vsem svetu (mdr. Tokio, Carigrad, Berlin, Praga, Montreal, Ljubljana …), vodil je seminarje in delavnice o fotografiji ter predaval na mednarodnih srečanjih, o njegovem delu so bili objavljeni številni članki, eseji in študije, posnetih je bilo več dokumentarnih filmov.

Bavčarjev pristop k fotografiji je zaradi slepote seveda specifičen, večplasten in neločljivo povezan s filozofskimi razmišljanji o bistvu in izvoru podobe. Pri ustvarjanju podob izhaja iz podob vidnega sveta, ki si jih je v spomin vtisnil v otroštvu, in iz spoznavanja sveta z drugimi čutili. Fotografiranje in pisanje o fotografiji se v njegovem delu dopolnjujeta; fotografija je zanj refleksija o podobah, tehničnih sposobnostih, pomenu fotografije in fotografiji v filozofiji. Sam pravi, da pri njem “fotografija izhaja iz filozofskih razmišljanj. Tega ne počnem zaradi provokacije, za tem je ogromno dela in refleksije. Zame je fotografija predvsem možnost, da spregovorim o pravici slepih do podobe. V okulocentričnem svetu, kjer je oko središče vseh zaznav, smo bili slepi zgolj predmeti pogleda drugih. Če pa tudi mi fotografiramo, metaforično vračamo tisti pogled, ki je sicer le tehnološke narave. /…/ Najraje fotografiram v temi s pomočjo žepne svetilke, s čimer izražam svoje izkustvo sveta kot velike camere obscure, se pravi temnice, v kateri živim. Ne poznam parametrov, za temo pa vem, da je temna.”

Razstavo v Meršolovem atriju je Evgen Bavčar posvetil dvema prijateljema, duhovnikoma, ki ga, ko je oslepel, nista zapustila; to je bil najprej domači župnik Angel Batič, kasneje pa njegov rojak Silvester Česnik, izseljenski duhovnik v Parizu. Duhovnik Angel Batič (1929-1986) je bil doma iz Ajdovščine, po mašniškem posvečenju je bil najprej župnik v Temnici na Krasu, nato prefekt v Malem semenišču v Vipavi, potem je služboval na Šentviški Gori, v Tolminu in Štomažu na Vipavskem; že v gimnaziji je začel pesniti, kasneje je sodeloval s krajšimi sestavki in prevodi v Družini, Cerkvi v sedanjem svetu; tako v Malem semenišču v Vipavi kakor tudi na župnijah, kjer je služboval, je sistematično poglabljal kulturo slovenske besede, širil bralne navade in mlade vzgajal v ljubezni do knjig. O prijateljstvu med duhovnikom Silvestrom Česnikom in Evgenem Bavčarjem je umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn zapisala, da ne preseneča, da sta se ta dva rojaka “vsak v svojem poslanstvu tako skladno ujela: oba prekaljena v težkih življenjskih in družbenih preizkušnjah, oba svetovljana, globoka misleca s pokončno etično in moralno perspektivo v služenju bližnjemu ter srčno zavedna Slovenca, povezana v brezpogojni ljubezni do domovine, njene kulturne in duhovne dediščine in njenih ljudi.”  Vabljeni k branju celotnega prispevka, ki ga je posvetila življenju Silvestra Česnika.