Nataša Hanuna je od lanskega novembra kot karierna svetovalka in multiplikatorka zaposlena v Zavodu sv. Stanislava, saj se je ta vključil v projekt Popestrimo šolo, ki je namenjen celostnemu svetovanju in poklicnemu usmerjanju učencev in dijakov. Gostja nam je zagotovila, da smo na individualnih pogovorih dobrodošli tudi študentje. Ena od stvari, ki nam jih na tovrstnih pogovorih lahko ponudi gospa Hanuna, je ozaveščanje o naših kompetencah in talentih, saj jih pogosto spregledamo ali pa jih zgolj ne znamo ubesediti. To smo na večernem srečanju skušali preseči z odgovarjanjem na tri pomembna vprašanja: kakšni smo, kaj radi počnemo in v čem smo dobri.

Ljudje se na področjih, ki nas zanimajo, pogosto vključujemo v različne oblike prostovoljnega dela, preko katerega želimo pomagati drugim in jih osrečevati. Z zavedanjem, da smo storili nekaj dobrega za druge, pa obogatimo tudi sebe. Zakonca Hanuna sta nam na podlagi lastnih izkušenj predstavila, kako lahko prostovoljstvo postane temelj za našo nadaljnjo poklicno kariero. Nataša, ki prihaja iz Cerkelj na Gorenjskem, je več let aktivno sodelovala v življenju domače župnije, kjer je bila tudi katehistinja. Kasneje je v domačem kraju ustanovila Družinski in mladinski center, ki je bil sprva namenjen le mladini, sčasoma pa postal dom za vse generacije. V centru poleg zaposlenih delujejo tudi številni prostovoljci, ki pripravljajo kvalitetne in raznolike programe. Tudi Vaela Hanuna je prostovoljstvo usmerilo k delu, ki ga opravlja sedaj. Rodil se je v Siriji, materi Slovenki in očetu Palestincu, njegova družina pa je že v osemdesetih letih prišla v Slovenijo. V času begunskega vala je kot prevajalec pomagal na mejnem prehodu Dobova, kjer je beguncem nudil tudi psihološko pomoč.

V nadaljevanju večera sta nam gosta iskreno spregovorila o svoji skupni življenjski poti, odnosu do vere in drug drugega.

Ob koncu večera sta zakonca z nami podelila zgodbe nekaterih beguncev, ki so se vseh dotaknile. Čemu strah in vnaprejšnje obsojanje, če teh ljudi sploh nismo imeli priložnosti srečati in slišati njihove resnice, občutiti sveta, v katerem so živeli in zaradi katerega so odšli. Saj bi radi le živeli … Tako kot vsak izmed nas. Skupaj pa bomo zares zaživeli le, ko bomo dovolj odprti in dovzetni za spoznanje, da razlike med nami niso vnaprejšnji razlog za nesoglasja, pač pa priložnost, da v svoji enkratnosti ustvarimo enkratno raznolikost. Zakonca Hanuna, ki sta svojo pronicljivostjo vsekakor pustila pečat v poslušalcih, sta nam pri tem lahko dober zgled.

Špela Zupančič