Saj ste vedeli, kajne? Da smo študentke in študenti tako med sabo kot v samih sebi raznolika (na) polno živeča bitja. Vsaj tako opažamo in to krepimo v ŠD JFG, kjer si med sabo postavljamo najrazličnejše izzive boja za obstanek ter po drugi strani zalivamo vseh sort odpirajoče se cvetove.

Če za to, da se v današnji vsega polni potrošniški družbi ne izgubimo v vsej krami, skrbijo sanitarni pregledi in nas v zvrhano dozo vsakodnevne športne dejavnosti žene skupina za šport (še bolj pa stopnice), je tu še skupina za duhovnost, ki nas nikoli ne pusti praznih src ali praznovernih, in karitativa, ki skrbi, da ni skrbi. Za vse višje študentske potrebe sta zadolženi skupina za ustvarjalnost s pisanimi idejami ter skupina za kulturo in družabnost, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi nas ponovno zbrala v eno čredo (presenetljivo gladko to poteka, če obljubijo hrano 🙂 ).

Ko pa smo že pri domskih skupinah, aktivnostih in hrani … si priznajmo: študent je zahtevno bitje (kaj šele študentke … uf, tam se zakomplicira. Te potrebujejo/mo še kopalnico in red in ljubezen) . Po drugi strani pa ga ne ohranja le hrana, temveč vsaj toliko tudi besede. Ja, prav besede. Seveda, nam je takoj jasno: izpiti. Kolokviji. Eseji. Seminarske naloge. Maili. Projekti. Nastopi. Naloge. Poročila. Dnevniki. In nepogrešljivi klepeti ob kavi.

Študentje smo torej mojstri besed. Tako se je Kavč – oziroma skupina, ki je glavna promotorka tega, da je ubogega študenta še v njegovem »prostem« domovskem času treba spodbujati k spopadanju z najrazličnejše oblikovanimi besedami – odločila, da bi malo priredila življenjsko okolje v domu. Na prikupen način.

Ker je mesec marec obogaten z dnevom poezije, smo v tem stilu obarvali tudi hodnike v domu. Po ograji stopnišča, ki je glavni steber doma, so se tako razkazovale s ščipalkami pripete pesmi znanih in manj znanih slovenskih, tujih (prevedenih) in domovskih avtorjev. Vsak mimoidoči pa je lepo vabljen, da si ljubo pesem »odščipne« in jo vzame s sabo, kamorkoli ga bo že spremljala. Prazne ščipalke so nato namenjene temu, da lahko kdorkoli pripne in tako objavi svojo pesem ali pa z drugimi deli že napisano umetnino, ki mu je všeč. Vse skupaj poteka prav prisrčno.

Poleg tega pa smo svoje sostanovalce povabili v še en izziv, pri katerem pesem pišemo skupaj. Vsak, ki želi, se lahko ustavi ob za to namenjeni mizici in napiše ter tako k življenju prikliče svoj verz, ki ga odda v škatlo, v kateri se po vrsti že zbirajo vsi njegovi predhodniki. Tako sedaj še skrivnostno vsi skupaj ustvarjamo novo umetniško celoto, ki jo bomo kot tako razkrili šele, ko pride njen čas. Do takrat pa le sestavljamo delčke mozaika.

Mozaika? Sedaj pa res že ne smemo več izdati preveč. Vendar pa bo to kmalu postalo neizogibno. Skupina za Kavč namreč v kratkem pripravlja izdajo nove rubrike domske revije z že namignjenim naslovom.

Koliko besed. O vsem. Pa vendar … želimo, da bi bilo čim več lepih. In spevnih, poetičnih, ujemajočih se in tistih ob pravem času na pravem mestu. Tistih potrebnih. Od teh se živi. Tudi v študentskih letih. Aja, in od makaronov.

Eva Kržišnik, Kavč