Vsak človek se v življenju prej ali slej sooči z vlogo (javnega) govorca – učenca ali dijaka, ki nastopa pred razredom, študenta, ki odgovarja na izpite, iskalca zaposlitve, voditelja prireditev … Medtem ko so v antični Grčiji umetnosti govorništva pripisovali velik pomen in jo razvijali v šolah,  v današnjem izobraževalnem sistemu zanjo navadno zmanjka prostora, čeprav bi bila še kako koristna.

Še kako koristno je bilo tudi srečanje z gospodom Andrejem Vajevcem, ki nas je obiskal 17. januarja in nam pripravil zanimiv večer. Vajevec je strokovnjak za igralsko metodo Leeja Strasberga, ki izhaja iz sistema Stanislavskega in za katero je značilna »vzgoja vseh čutil, to je senzibilizacija igralčevega inštrumenta«. Andrej Vajevec skupaj z bratom Janezom, s katerim že več kot tri desetletja vodi igralski studio, dognanja obeh omenjenih teoretikov predaja mnogim posameznikom ter jim tako pomaga pri njihovi pripravi na nastop ali igro. Delčka njegovega bogatega znanja in izkušenj smo bili deleži tudi študentje.

Gost nam je najprej spregovoril o pomenu retorike ter hkrati poudaril, da sam retorike ne uči, pač pa se ukvarja predvsem s psihološkim vidikom nastopa in priprave nanj. Človek lahko postane izvrsten šele takrat, ko stopi iz vrste – ko je pripravljen stopiti iz cone ugodja, ki jo deli s sebi enakimi, ter se postaviti na nasprotno stran. Takrat prevzame vlogo nastopajočega, ki sprva (posebno če izpostavitev ni bila povsem prostovoljna) občuti nekakšen odpor – do nastopanja, ostalih poslušalcev, nenazadnje do avtoritete, ki ga je morda postavila v tak položaj. Posameznikov odpor se izraža skozi njegovo obnašanje: prisiljene, »javne« nasmeške iz zadrege, nesproščeno držo, sklenjene ali prekrižane roke, mrmranje in tiho govorjenje … Človek, ki je postavljen v vlogo nastopajočega, na nek način izpostavljenega, občuti nelagodje in ni zmožen funkcionirati kot on sam, na mesto njegove osebnosti, njegovega jaza pa stopijo njegove različne podosebnosti, npr. pridna, poredna, poslušna, nagajiva … punčka/fantek, ki jih Vajevec skupno imenuje kar nice girl. Kot prave osebnosti lahko nastopimo šele takrat, ko svoje ponorele podosebnosti spravimo v red, ko torej nad njimi vzpostavimo nadzor. To dosežemo s samoobčutenjem – procesom, s katerim pridemo v stik s samim seboj, kar se zgodi skozi sočasno zaznavanje okolice z vsemi čutili. Na ta način se umirimo, zberemo misli ter postanemo dovzetni za svet in znotraj njega za samega sebe. Takrat smo končno zmožni pred publiko zares nastopiti kot pravi mi, brez sramu in negotovosti, saj situacijo nadzorujemo in smo prepričani vase. Takrat tudi nisem več majhna pridna pučka, ampak odrasla ženska, ki ve, kam gre in kaj si želi.

Na koncu večera smo vajo samoobčutenja izvedli skupaj, gospod Vajevec pa je poudaril, da je temu  vsak dan koristno nameniti nekaj časa, dovolj je že par minut. Na delavnici sem izvedela zanimive in uporabne reči, ki mi bodo vsekakor prišle prav, dobila pa sem, upam da, tudi nekaj poguma, da v prihodnje večkrat upam stopiti iz vrste.

Špela Zupančič