V sredo, 18. januarja je bil v študentskem domu na obisku Andrej Vajevec in povedal več o tem, kako se sprostiš in soočiš s tremo. Andrej Vajevec je strokovnjak za igralsko metodo ruskega teoretika in praktika Konstantina Stanislavskega, predvsem pa za različico njegove metode, ki jo je razvil Lee Strasberg v znani igralski šoli Actor’s Studio v New Yorku.
Že pred obiskom Andreja Vajevca nismo dvomili, da je mojster na področju javnega nastopanja. Zgolj njegova bogata kariera dela na radiu, televiziji, ter šolanje v znameniti ustanovi Actor´s studio, ki se lahko pohvali z izoblikovanjem svetovno znanih umetnikov kot so Marilyn Monroe, Marlon Brando, James Dean in Al Pacino, lahko to potrdi črno na belem. Na podlagi izkušenj pridobljenih preko Atlantika, je s svojim bratom Janezom oktobra leta 1980 v Ljubljani odprl igralski studio Bratov Vajevec. Osnovo za njuno delo sloni na dramski igri po metodi Lee Strasberga in do današnjega dne predstavlja inkubator za razvoj talentov in izkušenj na področju igralstva za vse, ki bi si tega želeli, ne glede na njihovo preteklo izobrazbo ali finančne zmogljivosti.
V sredo, 18. januarja 2017, smo imeli ob obisku Andreja tudi stanovalci študentskega doma Janeza Frančiška Gnidovca priložnost testiranja samih sebe in naših zmogljivosti, ob soočenju s publiko. Naš gost nam je razkril, da je SKRIVNOST do uspešnega javnega nastopanja …… iluzija in seveda ne obstaja, tako kot na takšen način ne deluje noben zvarek oziroma podobna bližnjica. S sposobnostjo retorike in sproščenostjo pred publiko se človek ne rodi, temveč si jih s trdim delom pridobi in na njih do željene stopnje gradi. Morda zares ne obstaja kratka pot do izboljšanja našega performansa pred publiko, a vendar je na naše vprašanje Andrej odgovoril ravno tako dobro z razjasnitvijo najpogostejših napak, ki jih pri tem počnemo.
Ko smo v dani situaciji izpostavljeni javnemu nastopanju, je zagotovo brezpredmetno omeniti, da moramo imeti pri sebi razjasnjeno vsebino, ki jo želimo publiki predati. Ravno tako lahko dodamo, da smo že pogosto razmišljali o stiku, ki ga je potrebno vzpostaviti s publiko; bodisi z našo neverbalno komunikacijo, očesnim stikom ali ostalimi mediji. Težava za naše neuspehe, oziroma neizpolnjen potencial ob javnem nastopanju pa nastane, ko kljub zavedanju, da se nahajamo v središču takratnega kozmosa, NE ZAVEDAMO SAMIH SEBE.
Človek je blagoslovljen s petimi čuti, vendar jih pri svojem javnem nastopanju ne zna oziroma pozabi uporabiti. Ali v svojih trenutkih slave zgolj opazuješ ali tudi vidiš? Morda poslušaš, toda ali slišiš? Občutiš samo tremo ali tudi prostor v katerem se giblješ? Če pa tem trem glavnim čutilom dodaš še zavedanje o zvokih in vonju v svoji okolici imaš dobitno kombinacijo za uspeh. Morebiti se na prvi pogled omenjeno zdi zgolj kot filozofija in utopija vendar gre za veščino, ki jo je uporabno osvojiti. Na ta način z osredotočanjem na naše čute ne prispevamo samo k svoji pomiritvi ob stresnem trenutku izpostavljenosti. Hkrati postanemo bolj zbrani, bolj dovzetni do publike, kar v končni fazi privede do povečanja naše energije in potenciala za željeni domino efekt idej in občutij, ki jih želimo posredovati na občinstvo.
Naš gost se je izkazal tako s svojim znanjem, izkušnjami in anekdotami, kot tudi humorističnim pristopom, ki je naše srečanje z nivoja predavanja zagotovo postavil v povsem domač ambient. Še posebej nas je navdušil, ko smo bili ob praktičnem delu večera tudi sami izpostavljeni elementom publike ter lahko povedano teorijo na lastni kožo izkusili kot prostovoljci. Naše druženje se je zavleklo v večerne ure in popestrilo študijske napore dneva. Srečanje nas je opremilo s popotnico in motivacijo za naše prihodnje izzive javnega nastopanja, ki ne bodo mehanični, temveč zagotovo bolj energični in električni.
Jernej Grahor
Srečanje z Andrejem Vajevcem je bilo zame zelo zanimivo. Čeprav sem kot študentka orkestrskega dirigiranja prepričana, da imam že kar nekaj izkušenj z javnim nastopanjem, sem se od gospoda Vajevca naučila novih in pomembnih pristopov, o katerih mi poprej še nihče ni govoril. Javila sem se za prostovoljko, saj me je zanimalo, kaj se lahko naučim. Zbranost – ključna za javno nastopanje in mnogokrat zamenjana s koncentracijo. Morda se sliši nenavadno, vendar na delavnici sem prvič spoznala svoj glas. Najbolj me je nagovorila misel, da je lahko nekaj prepričljivo le, če izhaja iz tebe. Dozdeva se, da si v današnjem času ljudje ne upamo več biti to, kar smo. Delavnica me je spodbudila k samozaupanju in zdravemu ponosu. Neprecenljiva izkušnja, za katero sem zelo hvaležna.
Mojca Lavrenčič
