V torek, 4. 2. 2025, zvečer se je za pevce Mladinskega mešanega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije pričela nova dogodivščina – turneja v Kanado.
Začetek – pot v Kanado
Po vaji smo se odpravili na pot proti Benetkam. Vozili smo se približno dve uri in pol. Ti dve uri smo poskušali izkoristiti za spanje. V Benetkah smo oddali prtljago in leteli proti Amsterdamu. Na letalu smo še nekaj časa čakali na naše kovčke, ki na koncu sploh niso leteli z nami.
V Amsterdamu smo si čas krajšali ob taroku in drugih družabnih igrah, nato pa smo se vkrcali na letalo proti Torontu. Let je bil prijeten, nekaterim je hitro minil, za nekatere pa je trajal malo dlje.
Po osmih urah letenja čez lužo smo prispeli v Toronto. Tam smo seveda najprej izpolnili obrazce za vrnitev prtljage, nato pa se odpravili na večerjo in nato v hotel.
Zvečer smo se veseli z novimi izkušnjami ter polni pričakovanj za naslednje dni spočili.
Manca Strel, 3. e
La letalo
Ko ura odbila pol šest je že preč,
Talijančkom se zdelo je vse mal’ odveč.
Ker plače bile so jim čisto premalo,
so se odločil’ da torb nau na letalo.
Če zdi se vam to kot dokončna zagata,
povem vam, da zgodba še bolj “lušna” rata.
Ker torbe bile so prevelko jim breme,
tud’ vode bilo jim bolj škoda od teme.
Na vrhu se znajde še neka zamuda,
ki vredna ni več prav nobenega truda.
Letalo se dvigne in sonček posije,
prav vse mal’ pozabiš saj žarek te skrije.
Na stolu se zlekneš in si odpočiješ
in v rabljeno krpo se hitro zaviješ.
Juš Prašnički, 3. a
(pesem temelji na doživljanju resničnih dogodkov turneje v Toronto)
Četrtek, 6. februar 2025
Dan smo začeli z odličnim hotelskim zajtrkom in se nato odpravili v Metropolitan United Church, kjer nas je čakal prvi nastop. Tam smo se upeli, nekaj malega povadili in že je bil čas, da stopimo na oder. Publika je bila navdušena in nas je nagradila z bučnim aplavzom in stoječimi ovacijami. Po koncertu smo malo poklepetali z obiskovalci in se nato odpravili do Havergal Collegea, kjer smo si z dekliškim zborom zapeli nekaj skladb, na katerih delamo, in se nato podružili ob pijači in prigrizkih. Dan smo zaključili z obiskom največjega nakupovalnega centra, kjer smo tudi povečerjali. Po dolgem dnevu prepevanja, druženja in nakupovanja pa so nekatere srečneže v hotelu pričakali davno izgubljeni kovčki.
Jan Novljan, 2. e
Petek, 7. februar 2025
Tretjega dne smo se zbudili ob sporočilu našega dirigenta Damijana Močnika. V sporočilu so bila našteta imena nekaterih srečnežev, ki so prejeli svoje kovčke. Po okusnem zajtrku smo se odpravili proti znamenitemu CN Towerju. Nanj smo se povzpeli in uživali v prečudovitem razgledu in lastni pevski spremljavi. Nato smo se odpravili proti kalvinskemu svetišču, kjer smo imeli vajo z zborovodkinjo Zimfiro Poloz. Poučila nas je o zvoku in kako le-ta deluje v prostoru. Temu je sledila vaja z Damijanom, zatem pa odlična lazanja. Po kosilu smo se srečali z bolgarskim otroškim zborom ter s Toronto Children’s Chorus. Skozi igro smo se med seboj spoznali in si podelili tudi kakšno zgodbico. Sledil je koncert, na katerem sta se najprej predstavila bolgarski in torontski zbor. Slednji je zapel tudi nam že dobro poznano skladbo Ta na Solbici. Nato smo publiko s svojim programom navdušili še mi. Dan se je že približal koncu in odpravili smo se nazaj proti hotelu, kjer smo prejeli navodila za naslednji dan. Medtem pa nas je prijazno pozdravil prihod množice kovčkov, a na žalost še ne vseh. Tako smo v sobe odšli, nekateri malo bolj, nekateri malo manj srečni, a polni pričakovanja na prihajajoče dni.
Kristina Pokorn, 3. a
Sobota, 8. februar 2025
V soboto smo dan začeli podobno kot v petek, saj smo se takoj po zajtrku in jutranjem sestanku odpravili do CN Towerja, pred katerim se nahaja akvarij, ki smo ga obiskali. Z zborom smo se potopili v morski svet in si, po navodilu našega dirigenta, podrobno ogledali dihanje rib. Dan smo nadaljevali v slovenski skupnosti v Kanadi, do kamor smo se odpeljali z Uberjem, kar je bila prav posebna izkušnja. Po okusnem kosilu smo odšli v Dom Lipa, kjer smo za starejše Slovence zapeli nekaj slovenskih pesmi, ki so jim kljub občasnim “I don’t understand” ugajale. Zvečer smo se vrnili v slovensko župnijo (the church Our Lady of the Miraculous Medal) in za Slovence v Kanadi pripravili koncert ob slovenskem kulturnem prazniku. Po koncertu, na katerem je bil prisoten tudi slovenski veleposlanik v Kanadi, je sledilo druženje in veselica, ki smo jo pevci – s pomočjo harmonike – izvedli kar sami. Dan se je zaključil s čakanjem na Uber, ki smo ga nekateri dijaki popestrili s kidanjem snega.
Krištof Markun, 3. a
Saga o izgubljeni oz. v Italiji puščeni in za nami preko Pariza poslani prtljagi je v tem dnevu dobila še dve epizodi in težko pričakovani zaključek. Jutranje štetje ponoči v hotel dostavljenih kovčkov je povedalo, da en kovček še zmeraj manjka. Dočakali in z bučnim aplavzom pozdravili smo ga šele med pokoncertnim družabnim delom v slovenski župniji, kar pomeni, da bodo pevci naslednjič končno le lahko nastopili v koncertnih oblekah.
Nedelja, 9. februar 2025
Vstali smo že navsezgodaj zjutraj, saj smo ob desetih peli pri maši v cerkvi Our Lady of the Miraculous Medal, prej pa smo seveda še zajtrkovali. Po maši je sledil koncert ob 400–letnici Vincencijeve družbe, kjer smo s petjem že drugič navdušili Slovence v Kanadi. Zatem smo pojedli kosilo, nato pa smo se že odpravili proti Eglintonu, kjer smo imeli še en koncert – tokat končno v zborovskih oblekah. Po uspešno opravljenem koncertu smo tam tudi povečerjali, nato pa krenili na pot proti hotelu. Seveda pa nikoli ne gre vse po načrtu – tokrat smo eno od pevk ”pozabili” na metroju, a na srečo se je profesor Sojar pogumno žrtvoval in pozabljeno pevko počakal na postaji 🙂
Katarina Pirc, 3. c
Ponedeljek, 10. februar 2025
Ponedeljek se je začel z zgodnjim zajtrkom, ker smo se zgodaj odpravili z avtobusom proti Niagari. Naprej smo si ogledali mestece Niagara on the Lake, kasneje pa smo se zapeljali prav do Niagarskih slapov. Ko smo prišli do njih, smo si ogledali filmček o tem, kako so različni ljudje dojemali slapove. Recimo Indijanci so v njih videli bogove, medtem ko so se Evropejci na njih zabavali s hojo po vrvi, spuščanju po njih … Potem pa smo šli prav do slapov, ki so zelo mogočno bobneli in so izgledali prečudovito. Videlo se je tudi na ameriško stran reke in slapov. Nato smo se odpravili še bližje slapovom, tako da smo se spustili z dvigalom nižje in se s tem znašli za samimi slapovi, ki so bili na nekaterih delih tudi zamrznjeni in so z ledom in snegom na vodi ustvarjali tako navdihujočo zimsko pokrajino. Ker smo bili lačni, smo se odpravili na “all you can eat” pice in solato, kjer smo se zelo najedli. Potem se pa je že bližal koncert v bližnji cerkvi, kjer smo s fantastično akustiko lahko ustvarili prečudovit koncert. Na avtobusu na poti nazaj pa je zadonela še kakšna slovenska popevka.
Janez Pavel Furman, 3. b
Torek, 11. februar 2025
Dan smo začeli z malo poznejšim zajtrkom, nato pa smo se ob desetih odpravili do cerkve St. James Cathedral, kjer smo imeli “lunch koncert”. Tam smo bili deležni prijetne pogostitve, nato pa smo se odpravili nazaj v naš ljubi hotel. Ob treh smo se odpravili do nakupovalnega središča, kjer je vsak izmed nas imel drugačne načrte. Nekateri so se odpravili na drugi konec Toronta, da bi kupili pižame, spet drugi pa so le kosili v tamkajšnjih restavracijah. Čez dve uri smo se z javnim prevozom skupaj odpravili na srečanje s slovensko folklorno skupino. Po prijetnem druženju smo se odpravili v Schnitzel-house in se nato polnih želodčkov odpravili nazaj na zaslužen počitek.
Peter Martinčič, 3. d (in druščina)
Zaključek in pot domov
V sredo, 12. 2., je bil zadnji dan, ki smo ga preživeli v Kanadi. Dopoldne je bilo za razliko od preostalih dni kar sproščeno. Naša edina naloga je bila, da se do enajste ure s prtljago odpravimo na avtobus. Najprej nas je zapeljal do outleta, kjer smo lahko nakupovali v raznih znanih in dražjih trgovinah, potem pa do letališča. Pred vzletom nas je presenetil sneg, zato smo vzleteli s skoraj dvourno zamudo. Na srečo se je vse lepo izteklo, da smo naslednje jutro (za nas, po stari uri – ponoči) že čakali na let proti Benetkam, od koder smo se v četrtek zvečer po slovenskem času z Ruditursom (in vsemi kovčki v prtljažniku – od katerih je bil ravno v Torontu na novo kupljeni poškodovan) srečno vrnili v Šentvid.
Nuša Petrič, Vida Volčič, Katarina Klun, 2. a
Več fotoutrinkov bomo objavili kmalu, sicer pa vas vabimo k spremljanju kanadskih dogodivščin na Instagramu zbora in gimnazije.
