Ko sem v okviru Obrtne zbornice Domžale obiskala Evropski parlament v Strasbourgu, Franciji, sem dobila izjemno priložnost, da sem se srečala z evropskim poslancem, gospodom Matejem Toninom. Ker smo dijaki v tretjem letniku del programa aktivnega državljanstva, sem se z gospodom Toninom dogovorila za intervju, v katerem lahko več izvemo, kako smo lahko tudi mladi aktivni državljani.

Gospod Tonin, kako bi mladim, ki se s politiko šele spoznavajo, razložili, zakaj je pomembno, da se aktivno vključujejo v demokratične procese, kot so volitve ali civilne pobude?

Zadeva je razmeroma preprosta: v demokraciji oziroma na zahodu se stvari spreminjajo skozi politiko. Hvala Bogu, da imamo trenutno še demokracijo. Če želite kaj spremeniti, se morate politično angažirati, saj druge možnosti ni. Če rečete: »Politika ni zame, s politiko se ne bom ukvarjal, to me ne zanima,« s tem le omogočate, da drugi odločajo namesto vas. Če mladih politika ne zanima, bodo o prihodnosti odločale starejše generacije, ki so bistveno bolj angažirane in aktivne. Vsak, ki želi sooblikovati družbo, v kateri živi, se mora aktivirati. Seveda obstajajo različne možnosti. Nekdo je lahko dejaven že na lokalni ravni – denimo pri odločanju o tem, kje bo v občini zgrajen pločnik, otroško igrišče ali občinska stanovanja. Drugi se odloči za državno raven, kandidira za poslanca in soodloča o zakonih in ključnih sistemskih vprašanjih. Ljudje imamo različne talente in sposobnosti, zato se vsak sam odloča, kako in v kolikšni meri se bo politično vključil. Pomembno pa je, da prevzamemo odgovornost in prispevamo k oblikovanju skupnosti, v kateri želimo živeti.

Kot poslanec in nekdanji predsednik politične stranke imate veliko izkušenj z vodenjem. Katere vrednote se vam zdijo danes najpomembnejše za odgovorno politično delovanje?

Zelo pomembno se mi zdi, da imamo jasne vrednote. Vrednote so tisti notranji kompas, ki nam pomaga ohranjati smer, ko se znajdemo pred življenjskimi izzivi. V življenju se namreč dogaja marsikaj: okoliščine se spreminjajo, prihajajo nepričakovani dogodki, mnogih stvari ni mogoče vnaprej predvideti. Če smo vzgojeni v določenih vrednotah, imamo vedno neko oporo za pravo smer, v katero želimo iti. Sam sem bil vzgojen v duhu krščanske demokracije in tudi v politiki delujem skladno s temi vrednotami. Verjamem, da so prav vrednote ključna stvar in temelj, na katerem gradimo vse ostalo. Zelo pomembna lastnost je zame vztrajnost. Vztrajnost pomeni, da ne obupamo ob prvem neuspehu, ob prvi oviri ali padcu. Da znamo narediti korak naprej, tudi ko projekt ne uspe, ko nas kaj razočara ali stvari ne gredo po načrtih. Sam sem dvakrat kandidiral neuspešno, preden sem bil izvoljen za poslanca.

Evropska unija pogosto deluje mladim precej oddaljeno. Kako lahko po vašem mnenju EU postane bolj razumljiva in bližja mladim državljanom?

Evropska unija je vseprisotna in povsod okoli nas. Vendar je postala mladim tako samoumevna, da se ne zavedamo, da je naš položaj takšen zaradi Evropske unije. Na primer vsak dan telefoniramo. Enako lahko telefoniramo za isto ceno vsepovsod v Evropski uniji. Lahko si samo predstavljamo, kako bi bilo, če Evropske unije ne bi bilo, zelo drago bi plačevali naše telefonske račune. Druga stvar je evro. Mlada generacija se ne zaveda, da smo včasih varčevali v eni valuti, plačo pa dobivali v drugi valuti. Z evrom imamo stabilno valuto, z njo varčujemo, dobivamo plačo, skratka nam zagotavlja neko socialno varnost. Vpliv Evropske unije se vidi tudi na mejah držav. Včasih so bile na mejah dolge kolone. Danes v države, ki so v schengenskem območju, potujemo praktično brez zaustavljanja. Erasmus, možnost študiranja tudi v drugih državah članicah je ena izmed pridobitev Evropske unije, ki jo veliko mladih koristi. Skratka imamo celo vrsto ukrepov, stvari, ki so takšne zaradi Evropske unije, so nam pa samoumevne. Šele če bi jih izgubili, bi se zavedali njihove vrednosti. Spomnite se Združenega kraljestva in Britancev, ki so govorili, da je za vse težave kriva Evropska unija, sedaj pa imajo številne probleme in težave in bi radi ugodnosti nazaj.

Katere priložnosti, ki jih ponuja Evropska unija (npr. izobraževanje, mobilnost, zaposlovanje), se vam zdijo za mlade v Sloveniji trenutno najpomembnejše?

Jaz bi vsekakor vam mladim priporočil, da izkoristite priložnost Erasmusa. To vam bo dalo neko enkratno življenjsko izkušnjo. Ne samo da se boste naučili jezika, poleg jezika boste tudi nekaj časa sami živeli na tujem in okrepili vašo samostojnost.

Aktivno državljanstvo ni omejeno le na politiko. Kako lahko mladi po vašem mnenju že danes prispevamo k boljši družbi v svojem lokalnem okolju?

Imate prav, poleg politike so tukaj še nevladne organizacije, ki prav tako lahko pomembno prispevajo, kako se družba organizira. Tukaj ste mladi lahko zelo aktivni v raznih nevladnih organizacijah – seveda tukaj nimam v mislih raznih osmih marcev in drugih radikalnih levih nevladnikov. Veliko mladih je aktivnih pri gasilcih. Delujejo tudi v humanitarnih organizacijah (Rdeči križ, Karitas), lokalnih turističnih ali športnih društvih. Skratka, v Sloveniji imate cel kup možnosti, kako postati aktiven državljan in tako naredite nekaj dobrega zase in za družbo.

Kaj bi svetovali dijakom, ki jih zanima delo v politiki ali javnem življenju, vendar jih skrbi, da je to področje preveč zahtevno ali konfliktno?

Če ne poskusiš, potem ne veš. Jaz bi vsem mladim svetoval, da pokusijo. Možnosti imajo veliko. Priporočam predvsem podmladke strank. V podmladkih imate stranke v malem in tam se lahko naučite politike kot obrti. Tukaj imajo mladi možnost, da lahko zelo hitro spoznajo, če je to stvar, ki jih pritegne. Kruh v politiki je trd. Zato si moraš izoblikovati trdno kožo. To ne gre od danes na jutri. Spomnim se, ko sem začel svojo politično kariero in je izšel negativni politični članek – takrat nisem spal celo noč. Z izkušnjami, po več sto negativnih člankih, se utrdiš in tega privadiš. Politika je postala surova, kar pomeni, da bodo tvoji nasprotniki pretirano povečali vse tvoje napake ali pa si jih bodo celo izmislili. Tudi v podjetništvu je veliko garanja in stresa. Seveda, na drugačen način. Zato so pomladki tako krasna priložnost, saj lahko mladi preverijo, ali lahko prenašajo pritiske, ki jih politika zahteva. Zavedati pa se je potrebno: če hočemo kar koli spremeniti, brez politike ne gre.

Če bi lahko izpostavili eno izkušnjo iz svoje politične poti, ki vas je najbolj zaznamovala, katera bi to bila in zakaj?

Ko sem leta 2018 postal predsednik stranke in NSi popeljal na parlamentarne volitve, smo po rezultatu pristali na 5. mestu. Nikoli si nisem mislil, da bom na koncu postal predsednik Državnega zbora, ker so bila ta mesta vedno zasedena za stranke z zelo dobrim rezultatom. Vendar je bila situacija taka, da je politika umetnost možnega, in na koncu sem postal leta 2018 predsednik Državnega zbora. Nauk zgodbe: nikoli ne obupaj. Leta 2020 sem bil imenovan za podpredsednika vlade in ministra. Kljub štiri mandatom v parlamentu me je bilo strah, kako bom vse skupaj izpeljal v vladi. Čudim se vsem tistim, ki brez kakršnih koli izkušenj prevzemajo dolžnosti v vladi – ne poznajo niti postopkov niti same politične obrti. Prav zato pa smo danes v takšnih težavah, saj Slovenijo vodijo ljudje, ki ne obvladajo politične obrti. Zrela demokracija terja resne, etablirane stranke in preizkušene politike.

Kaj vas je osebno spodbudilo k vstopu v politiko in kako ste doživljali svoje prve korake v političnem prostoru?

Malce sem bil drugačen od drugih. Drugi fantje so z očeti gledali košarko, nogomet, v glavnem šport torej. Moj oče pa je bil lokalni politik in z njim sem gledal Dnevnik. Ko sem igral nogomet in sem vedel, da se bliža Dnevnik, sem celo šel domov in se po koncu Dnevnika spet vrnil na igrišče. Prijatelji so rekli, da sem malo nor. Drugače pa me je politika že od malega zanimala. Verjamem, da je k temu veliko prispeval moj oče, saj smo se veliko o teh stvareh pogovarjali doma. Študiral sem politologijo, se potem aktiviral v podmladku, lokalnem odboru stranke. Potem pa vse naprej, kar je v javnosti že znano.

Ravnokar je bil sprejet nov Zakon o varstvu javnega reda in miru, ki med drugim prinaša višje kazni za povzročanje hrupa ter natančno določa, v katerih primerih bo na primer lahko dovoljeno igrati klavir. Kakšno je vaše stališče do tega?

Zdi se, da so nekateri v vladni koaliciji izgubili občutek za zdravo pamet. Kam bomo prišli kot družba, če bomo začeli takšne stvari preganjati? V življenju je včasih treba uporabiti tudi kanček razuma in se zavedati, da vsega preprosto ni mogoče zapisati v zakon. Upam, da bodo mladi še naprej igrali klavir in druge inštrumente. In če jih že bo kdo slišal, naj v tej glasbi raje uživa.

Nedavno sem prebrala, da se je Mestna občina Ljubljana odločila zapreti nekatere podhode zaradi nevzdržnih razmer. Težave naj bi domačinom in obrtnikom povzročali predvsem odvisniki, ki jih zdaj odganjajo varnostne službe. Ali menite, da bo tak ukrep res vzpostavil varnost vseh in tudi nas mladih ter hkrati rešil problematiko z brezdomci in odvisniki?

To je eden izmed ukrepov, ki se ukvarja s simptomi, ne pa z vzroki. Čudi me, da se v Ljubljani ne ukvarjajo bolj resno s problemom drog. Zelo zanimivi so bili izsledki, koliko droge je prisotne v odpadnih vodah. In ljubljanske odpadne vode so po prisotnosti droge na 2. mestu v Evropi, kar pomeni, da se v Ljubljani vnaša ogromno količino drog. Vse te odvisnike in posledice mamil, ki jih vnašajo, lahko videvamo sredi ljubljanskih ulic pri belem dnevu. To je seveda najprej velika tragedija za vse posameznike, ki so zabredli, a vendar to postaja vse večji varnostni izziv, ker so ti ljudje brez dela in prihodkov ter edini način, s katerim si lahko zagotovijo nove odmerke, je kriminal. To pa je za mesto slabo. Menim, da bi se morali bolj učinkovito spopasti z razpečevanjem drog, saj je tu treba začeti reševati problem.

Nedavno smo lahko prebrali izjavo Nike Kovač, vodjo iniciative Moj glas, moja izbira: »To je zmaga Slovenije, spremenili smo zgodovino Evrope.« Kakšno sporočilo to prinaša dekletom in mladim ženskam povsod po Evropi? In na kakšen način lahko namesto aktivizma iščemo rešitev v odgovorni politiki?

Zame je levi aktivizem Nike Kovač poraz za življenje, ne pa zmaga. Če greva po vrsti, o iniciativi Nike Kovač Evropska komisija še ni nič odločila. Problem splava ni ključen problem v Evropi. Od leta 2023 je splav legalen v vseh 27 državah članicah. Zato se tukaj pojavi vprašanje, zakaj je Nika Kovač zbirala podpise. Bolj bi bilo vredno zbirati podpise za ženske, ki so brez ginekološke oskrbe. Če Nika Kovač ocenjuje, da splav v neki evropski državi ni urejen, naj zbira podpise tam – splav namreč ni v pristojnosti EU.

Mislim, da je bil glavni namen Nike Kovač mobilizacija levega volilnega telesa pred zadnjimi evropskimi volitvami in državnozborskimi volitvami. To je glavna zgodba iz ozadja. Poleg tega pa splav ni ključen problem v Evropi, temveč je to demografska zima. Nas (Evropejcev) je vsako leto manj, kar pomeni, da so zdravstveni, socialni in pokojninski sistemi, ki smo jih ustvarili, vsako leto bolj nevzdržni. Če hočemo zadržati tak standard življenja, kot ga imamo, in socialno varnost, potem se bomo morali prvenstveno ukvarjati z demografsko zimo, ne pa s splavom.

Vsekakor pa je velik problem EU financiranje različnih levih nevladnih organizacij – to je povsem netransparentno in močno problematično. EU mora tukaj narediti red.

Še zadnje vprašanje. Kakšno je vaše stališče glede ameriške aretacije venezuelskega predsednika Madura? Ali se vam zdi to prav? Svet je trenutno glede tega zelo deljen.

To je pokazatelj, da se je svet, kakršnega smo poznali po 2. svetovni vojni, enostavno spremenil. Po 2. svetovni vojni so velesile poskušale vzpostaviti sistem, ki bi temeljil na mednarodnem pravu, kjer bi imeli vsi narodi tako veliki in mali ali šibki in močni enake pravice. V zadnjem obdobju pa se mi zdi, da drvimo v svet, kjer je glavna vrednota moč. To pa je nevarno predvsem za Slovenijo, saj je obkrožena z večjimi sosedami, ki imajo lahko različne težnje. Če imaš moč, potem lahko delaš, kar hočeš. To vidimo na primeru Ukrajine, kjer se je večja in močnejša soseda zaželela tega ozemlja in ga preprosto okupirala. To lahko vidimo tudi na primeru Kitajske s kopiranjem patentov: ukrade znano tehnologijo z zahoda in jo uporabi v svojo korist. Pokazatelj aretacije Madura je, da ima Amerika moč in zmogljivosti, da enostavno, če je v njenem interesu, aretira predsednika neke države. S pravnega vidika pa bodo Američani aretacijo interpretirali kot pravosodno operacijo in ne kot vojaško operacijo. Maduro in njegova vlada dejansko podpirata narko kartele v Latinski Ameriki. Maduro si ne zasluži našega sočutja, v zadnjih letih je njegov režim pobil več kot 20.000 lastnih državljanov, tretjina prebivalcev je pobegnila iz države. Pravi razlogi pa so geopolitični: pričakujem, da bo Amerika v prihodnjih letih odločno vzpostavila hegemonijo na celotni zahodni hemisferi. Pri tem ne bodo tolerirali nobenih drugih interesov velesil (npr. Kitajske, Rusije). V naslednjih letih bomo priča vzpostavljanju gospodarskih in interesnih con posameznih velesil. Ključno vprašanje pa bo – kje bo pri tem Evropa in Slovenija?

Anaja Grudniik, 3. b