V torek, 9. junija, smo pianisti odšli na lepše. Tja, kjer gospodje damam vljudno pridržijo stol. Tja, kjer se nastopajoči umirjeno in elegantno priklanjajo. Tja, kjer se za koncert dame urejajo vsaj uro in pol, moški pa skoraj toliko (ker ne najdejo fraka). Tja, kjer cenijo dobro glasbo in trud, ki je bil vložen tako v ustvarjanje kot v poustvarjanje le te … Tja, kjer nas lepo zaigrana fraza popelje v deveta nebesa. Tja, kjer je živel véliki Fryderyk Chopin!
Šli smo v njegov salon in se družili z njim in drug z drugim. Privoščili smo si to, kar je danes redko: uro in pol posvečene pozornosti drug drugemu in dobri glasbi. Šestnajst učencev in en profesor klavirja, pa še ena pevka – vsi so izvajali izključno Chopinova dela. Profesorji smo navrgli še kakško dejstvo ali zanimivost iz življenja največjega poljskega skladatelja, publika pa je s svojo pozornostjo in aplavzom soustvarila vzdušje cenjenosti in hvaležnosti.
Smo zdaj drugačni? V nekem kotičku duše prav gotovo. Vsak od nas pa se sam odloča, kdaj in kolikokrat bo pokukal vanj …
Nadja Vodišek
