V letošnjem božičnem času bodo v atriju pred zavodsko cerkvijo na ogled papirnate slovenske jaslice Franceta Goršeta, ki so bile natisnjene v Slovenčevem koledarju leta 1942.
Jaslice nam je posodil umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar, ki že nekaj let v božičnem času pripravlja postavitev izbranih slovenskih jaslic v Narodni galeriji. Letos je izbral papirnate slovenske jaslice kiparja Franceta Goršeta (1897−1986) , ki so nastale v umetnikovem »ljubljanskem obdobju« (1930−1945), natisnjene pa so bile v Slovenčevem koledarju leta 1942 v barvah na dveh jasličnih polah, obsegajo pa enaindvajset delov. V Narodni galeriji so jaslice izdelane v originalni velikosti in so postavljene v simbolni kontekst − v hišni bogkov kot z razpelom in slikami svetnikov na steklo ob straneh −, ki je bil tradicionalno v kotu nad mizo v glavnem prostoru kmečke hiše kot njeno simbolno središče oz. svetišče; poleg so v vitrini dodali še originalni Slovenčev koledar za leto 1942 in njegovo božično prilogo.
Jaslice v zavodu so narejene v nekoliko večjem formatu, levo od njih pa je v atriju obešen Goršetov leseni relief Adama in Eve, ki je del zavodske likovne zbirke (iz podarjene zbirke del zakoncev Bernik) in simbolno dopolnjuje odrešenjsko sporočilo, saj novorojeni Mesija odpira vrata raja, ki je bil po grehu Adama in Eve zaprt.
Kompozicija papirnih jaslic je sredinska, saj so bile postavljene na trikotno polico v bogkovem kotu; hlevček z osrednjo skupino − Marija, Jožef in Jezušček v jaslih z volom in oslom − je združen na eni podobi, poleg so še Sveti trije kralji, posamezne ovce oziroma skupine ovac ter angela in zvezda repatica z napisom “Slava Bogu na višavah”. Ob svetih osebah v značilnih orientalskih oblačilih je Gorše upodobil pastirje in preostale like v domačih nošah: pastirji v belih srajcah, krajših temnih hlačah in s klobuki, klečeči možakarji v kmečkih oblačilih in stoječa žena z ruto na glavi ter meščanski par v gorenjski narodni noši. Slovenski narodni značaj Goršetovih jaslic je še posebej pomenljiv, saj so bile objavljene leta 1942, torej v času okupacije.
France Gorše (1897−1986) sodi med osrednje slovenske kiparje 20. stoletja, uveljavil se je tudi kot grafik in ilustrator. Rojen je bil v Zamostecu pri Sodražici in umrl v bolnišnici na Golniku, življenjska pot in ustvarjalni nemir pa sta ga vodila po mnogih krajih na Slovenskem, v zamejstvu in celo na drugih kontinentih. Po diplomi pri profesorju Ivanu Meštroviču na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu leta 1925 je deloval v Vremah, Trstu, Gorici, Ljubljani, Clevelandu, New Yorku, Rimu in na avstrijskem Koroškem; svoj zadnji dom z ateljejem in galerijo je imel v Svečah. Gorše je ustvaril vrsto monumentalnih kiparskih del za javne prostore ter dela v različnih dimenzijah in tehnikah, ki so danes del zasebnih in javnih zbirk; stalna zbirka njegovih del je v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.
