Slikarska razstava Marijana Tršarja

Ob letošnjem kulturnem prazniku postavljamo na ogled razstavo akad. slikarja Marijana Tršarja, ki je zavodu poklonil tudi dve zbirki svojih slik in grafik.

Vsestransko likovno ustvarjalnost Marijana Tršarja (1922–2010) imamo sicer v Zavodu sv. Stanislava vedno možnost občudovati, saj je po ponovni ustanovitvi zavodu podaril dva svoja cikla:

  • cikel risb in grafik iz taborišč Moja gonarška in teharska likovna pričevanja,
  • cikel slik Holokavst (razstavljen je v 2. nadstropju, na hodniku nad cerkvijo).

Za tokratno razstavo v Kregarjevem in Meršolovem atriju pa smo izbrali cikel slik iz zadnjega obdobja njegovega ustvarjanja (slike so nastajale med letoma 2002 in 2009), ki nam ga je prijazno posodila slikarjeva hčerka gospa Irena Tršar. V ospredju slikarjevega zanimanja na teh delih je barva, raziskovanje njene materialnosti, karakternih in simbolnih možnosti; prevladujejo intenzivne, močne barve, ki jih nanaša v silovitih, dinamičnih potezah, včasih tudi s postopkom polivanja, tako da se barve med seboj prekrivajo, prepletajo, izginjajo in se v tem (naključnem) ustvarjalskem procesu preoblikujejo v pomensko odprte, slikovite podobe. Akademik prof. dr. Milček Komelj je dejal, da so “slikarska dela vsestranskega Marijana Tršarja iz časa po letu 2000, ko je umetnik v glavnem samo še slikal, usedlina njegovih življenjskih izkušenj in strastnih pričevanj o skrivnostih lepote, kakršne so mu lebdele pred duhovnimi očmi. Ko jih je z vse bolj osebnimi prijemi vse nagleje in na novo oživljal, je v slike projiciral tudi svoj hlasten življenjski zanos oziroma temperament. Vsaka od takih slik je odtis njegove avtentične, a večplastne notranje podobe ter njegovih otroških sanj in hrepenenj, ki so se mu razraščala pred začudenimi očmi kot cvetovi barvnih čudežev. Vsako od njih je mogoče doživeti kot lirsko pesem, kot vizualno dramatizacijo njegovih vsakokratnih spominov in doživljanj ali kot barvito ritmizirano skladbo. Vse te podobe strmijo v nas s Tršarjevimi očmi kot kondenzirana, skrivnostna živa bitja, in ko se z njimi gledamo iz oči v oči, se srečujemo s pristnim Marijanom Tršarjem.

Odprtje slikarske razstave Marijana Tršarja bo v Kregarjevem atriju v sredo, 5. februarja, ob 18. uri. Avtorja in njegovo delo bo predstavil akademik prof. dr. Milček Komelj. Glasbeni program ob odprtju bodo oblikovali učenci solopetja Glasbene šole Matije Tomca iz razredov profesoric Marte Močnik Pirc in Barbare Tišler.

Vabljeni tudi na ogled razstave grafik Marijana Tršarja v Galerijo Gunclje: ob torkih med 9. in 12. uro in četrtkih med 17. in 19. uro (izven naštetih terminov je ogled mogoč v dogovoru z. g. Francem Zavodnikom, tel.: 041 328 595). Razstava je na ogled od 9. januarja do 28. februarja 2025.

Marijan Tršar se je rodil 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah. Že v mladosti se je posvetil umetnosti. Njegovo prvo delo je bila poslikava okna v kapeli topliške cerkve. Od leta 1937 do začetka vojne je obiskoval slikarsko šolo pri Božidarju Jakcu, ki mu je ocenjeval risbe in grafike ter mu svetoval, kako nadaljevati. V gimnaziji je z risbami opremil tudi knjigo pesmi Franceta Balantiča. Maturiral je leta 1940. Ob izbruhu druge svetovne vojne v Jugoslaviji se je aprila 1941 prostovoljno javil v kraljevo vojsko, njen poraz je dočakal v Zagrebu. Kasneje so ga Italijani internirali in ga zaprli v taborišče Gonars, kjer je ostal zaprt do italijanske kapitulacije. Med bivanjem v taborišču je grozote internacije upodobil v mnogih risbah in grafikah. Po vojni so ga kot nasprotnika komunističnega režima zaprli v taborišče v Teharjah, kjer je ostal do 28. avgusta 1945. Med bivanjem v taborišču ga je neki častnik rešil gotove smrti, ker je videl njegove slike iz Gonarsa in ga je dal premakniti iz barake C, ki je bila nekakšna »čakalnica« za likvidacije, v barako B.
Potem ko je najprej vpisal študij umetnostne zgodovine, je prestopil na Akademijo za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju A. Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU-ju, istega leta pa je na beograjski univerzi končal tudi magisterij iz umetnostne zgodovine.

V zgodnjih letih se je Tršar največ ukvarjal z risbo in grafiko, kasneje pa se je vključil tudi v t. i. Grupo 53. Ta skupina si je prizadevala, da bi slika postala samostojen in ne več realistično zasnovan likovni organizem. V duhu usmeritve te skupine je Tršarjeva motivika v posameznih obdobjih njegovega umetniškega ustvarjanja obsegala predvsem tihožitja, krajino ter figuraliko v interieru, zlasti psihološko usmerjene avtoportrete. Po zgodnje grafičnem obdobju se je posvečal predvsem oljni tehniki in akvarelu. V slikarstvu in grafiki se je iz začetnega realizma, preko bolj ekspresivnih, analitično-kubističnih smeri povzpel do osebno oblikovnih rešitev in se po zgledih italijanske ter francoske moderne približal abstrakciji, v kateri je našel avtorsko razpoznavno poetiko. Abstrakcija se je v njegovem opusu porajala postopoma, velik vpliv nanj pa je imel utemeljitelj abstraktnega slikarstva Vasilij Kandinski.

Ustvaril je tudi več dekoracij v freski, grafitu in mozaiku. Sodeloval je na mnogo skupinskih razstavah in bienalih doma in na tujem ter imel več kot 50 samostojnih razstav.

Tršar, ki je bil več let profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, se je ob likovnem ustvarjanju posvečal tudi likovni teoriji, kritiki in literaturi. Napisal je več knjig in TV scenarijev o likovni problematiki ter nekaj monografij o slikarjih in kiparjih.

Za svoje ustvarjanje je prejel več nagrad: Jakopičeva nagrada (1993), Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (1996) naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani (2001), priznanje Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (2008).

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content