Raznolike kompetence so vsekakor dobra popotnica za življenje. Eno od njih vam predstavljamo v prispevku. Dijakinja Nuša je namreč kar sama naklekljala kuhinjsko zaveso.
Nuša Bernik, dijakinja druge vzgojne skupine, takole predstavi svojo pot izdelovanja zavese.
Prihajam iz Železnikov, kraja, ki ima bogato tradicijo klekljanja. Verjetno zato ni nič nenavadnega, da sem že pri šestih letih začela obiskovati čipkarsko šolo. Tudi po koncu slednje še vedno rada klekljam, saj se ob tem sprostim in uživam. V zadnjem času predvsem klekljam nakit, ki ga rada podarim prijateljicam kot darilo za rojstne dneve.
Lansko leto pa se je doma pripetila manjša neprijetnost. V kuhinji se nam je strgala okenska zavesa. Skupaj z mami sva kmalu prišli na idejo, da bi jo naklekljala kar jaz. Najprej sem morala poiskati in izbrati primeren vzorček in se nato preprosto lotiti dela, ki ga ni bilo malo. Naklekljati sem morala devet čipk. Največ časa mi je vzela prva, zanjo je bilo potrebnih kar dvanajst ur dela. Pri vsaki naslednji mi je šlo vedno hitreje. Žal mi je proti koncu upadla motivacija in se mi je delo pri zadnji čipki ustavilo. Mami me je spodbudila, da sem zbrala še toliko energije in jo dokončala. Nato sva vseh devet čipk odnesli k šivilji, ki je sešila zaveso.
Pred dvema tednoma smo jo dobili domov in že krasi naše kuhinjsko okno. Vsem se zdi čudovita. Ponosna sem nase in na svoj stourni projekt.
