Potovanje v Sarajevo

Prve dni zimskih počitnic so dijaki 6. vzgojne skupine preživeli v Sarajevu.

Potovanja sem se zelo veselila, vendar nisem bila prepričana, kaj naj pričakujem. Vsekakor to ni podobno potovanju v Pariz, London ali druga velemesta, ki bi jih najverjetneje sami izbrali za počitniške destinacije. To sem ugotovila, ko sem skozi okno avtobusa opazovala okolico. Še vedno uničena, na pol razbita poslopja so se pojavljala od meje med Republiko Hrvaško in Bosno in Hercegovino pa vse do Sarajeva. Zaradi grozovitih zgodovinskih dogodkov, ki so se dogajali na tem mestu, me to ni preveč presenetilo.

Zaradi prvega vtisa, ki ga človek dobi zaradi okolice, sem mislila, da bodo tudi ljudje bolj depresivni. Vendar sem si premislila, ko so nas v dijaškem domu za slepo in slabovidno mladino tako toplo sprejeli. Seveda vem, da ljudje še vedno niso pozabili grozot nedavne vojne, vendar pa so bili prav vsi, ki smo jih spoznali, zelo gostoljubni in velikodušni do nas. Naslednje jutro si je sam direktor vzel čas, da nas je prišel pozdravit in predstavit dom ter srednjo šolo za slepe in slabovidne, kar se mi je z njegove strani zdelo zelo velikodušno, glede na to, da je bila sobota. Zanimiva mi je bila predvsem predstavitev šole, saj smo spoznali, da otroci berejo, se učijo in počnejo enake stvari kot mi, le da pri tem uporabljajo kakšne zanimive pripomočke, ki jim delo olajšajo. Z izjemo določenih pripomočkov in posebne sobe za preglede pa je šola za slepo in slabovidno mladino popolnoma običajna srednja šola.

Istega dne smo se odpeljali v župnijo, ki jo upravlja redko zastopana katoliška skupnost. Mislim, da smo se vsi počutili izjemno domače. Upravitelj župnije, Don Mikele, nas je toplo pozdravil z dolgim, a meni osebno zelo poučnim in ganljivim govorom. Zanimivo pa je bilo slišati tudi, kako se počutijo in živijo kristjani v kraju, kjer na vsake dvesto metrov vidiš novo mošejo in ne cerkev.

Naslednji dan smo v tej župniji obiskali tudi mašo. Maševal je eden izmed šestnajstih mladih duhovnikov, ki smo jih spoznali prejšnji dan. Mladi duhovniki so nam s svojim petjem prinesli veliko dobre volje. Zelo me je presenetilo, ko sem izvedela, od kod vse je te duhovnike ljubezen do Jezusa pripeljala v Sarajevo. Eden izmed njih je na primer iz Los Angelesa, druga dva iz Kolumbije, spet en iz Brazilije, nekaj jih prihaja iz Hrvaške, med njimi pa je bil tudi Don Alberto, ki je iz Trsta in ima mamo Slovenko. Maša mi je bila všeč, poslušali smo dve zanimivi pričevanji dveh duhovnikov. Še posebej pa mi je bila všeč cerkev, ki je sicer mrzla, vendar zelo prikupna.
Spoznali pa smo tudi del vere, ki je v Sarajevu prevladujoča, to je islamska vera. Ogledali smo si namreč notranjost mošeje oziroma džamije. Zdelo se mi je res zanimivo, saj sem imela prvič priložnost, da sem prišla v tako neposreden stik z drugo vero. Zanimivo je bilo, da notri ni slik, prevladuje namreč kaligrafija.
Ogledali smo si tudi stari del mesta, Baščaršijo. Je dokaj majhen, v dveh dneh si ga vsekakor lahko dodobra pogledaš in pregledaš. Najbolj zanimive so se mi zdele skrite ulice, v katerih si lahko našel najrazličnejše drobnarije za zelo malo denarja.
V spominu pa mi je ostalo še nekaj malo manj prijetnega. Medtem ko smo se peljali do mesta, smo opazili pokopališče, ki se je raztezalo čel celoten hrib in je mene osebno spominjalo na manjšo vas.
Izlet je bil izredno poučen in zanimiv. Sem pa spoznala, da se (s tem mislim posebej na mlajšo generacijo), pogosto ne zavedamo, v kako čistih, varnih in dobrih pogojih živimo v naši čudoviti domovini Sloveniji.

Lara Zajc, dijakinja

Fotografije si lahko ogledate tukaj.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.