Prednosti vpisa v JDD – pogled dijakov

Zakaj bivati v Jegličevem dijaškem domu, kje so njegove prednosti in kako na preživeta leta v njem gledajo dijaki, lahko razberete v nadaljevanju.

Največja prednost JDD-ja je, da tvoji prijatelji živijo v sosednji sobi, ali pa vsaj na koncu hodnika. Na voljo imamo neskončno možnosti za druženje, vse od velike telovadnice pa do cele omare družabnih iger. Če pa se ti zatakne pri šolskih zadevah, samo obiščeš eno nadstropje višje – zagotovo ti nekdo priskoči na pomoč. Tudi kapela je vedno odprta, tako kot možnosti za pogovor z vzgojitelji ali očetom Martinom.

Tako okolje za bivanje, kot je JDD, ni samoumevno. Dober okoliš nadgradijo tudi dobri ljudje.

Štiriletno bivanje v Jegličevem dijaškem domu je bilo pestro, zanimivo, na trenutke težko in nepozabno. V spominu mi bodo gotovo ostale duhovne obnove, razni pogovori, druženje s prijatelji, pa tudi dnevi, natrpani z učenjem. Zato bi JDD svetovala vsem, ki si želijo nepozabna štiri leta, predvsem pa tistim, ki nameravajo priti na ŠKG, saj je zelo prikladno živeti in se šolati v isti stavbi.

Bivanje v JDD je kot poletne počitnice: najprej ne veš, kaj točno bi, nato vse skupaj postane neskončno zabavno, nato pa prehitro mine. Enako kot na počitnice bom gledala tudi na bivanje tu – vedno mi bo ostalo v lepem spominu.

»Nabito poln skupni prostor, družabne igre z bolj ali manj znanimi obrazi, vonj po palačinkah … Eden izmed najljubših spominov na JDD.«

Najbolj sem hvaležna za domska prijateljstva, ki bi se težko spletla samo v šoli. Bila so zelo velik del mojega življenja, saj je večina drugih izkušenj tako ali drugače vezana na ta temeljna prijateljstva.

Druženje, občasno učenje, ampak nasploh prijatelji in poznanstva.

Življenje v copatih je izredno udobno 😊

Štiri leta kot celoten skupek mi bodo ostala v lepem spominu. Skupaj z vsemi preizkušnjami in lepimi dogodki. Zgodilo se mi je veliko stvari, ki se mi sicer ne bi, če bi živela doma. Tudi moj vklop v družbo je zdaj definitivno boljši kot na začetku prvega letnika. Čez čas tudi ugotoviš, da šola ni vse in da so druge stvari – npr. odnosi in ustvarjanje novih prijateljstev – tisto, kar res šteje, in tisto, česar se bomo ob misli na ta gimnazijska leta spomnili.

Bivanje v Jegličevem dijaškem domu bi priporočila vsem, ki si želijo iskrenih prijateljstev, sproščenih pogovorov, prijetnih druženj, številnih športnih aktivnosti, sodelovanja pri bogoslužju in splošne duhovne rasti.

JDD je zakon! V njem je res ogromno možnosti za šport, pogovore in zabavo – za vse! Poleg tega lahko vedno najdeš koga za pogovor – od vzgojitelja do dijaka, ravnatelja in kaplana. V JDD-ju pa imaš možnost tudi poglobiti svojo vero. Z adoracijo, mašami, pogovori … Res priporočam JDD. Ne bo ti žal!

V Jegličevem dijaškem domu me je nagovorila predvsem pripravljenost zaposlenih za pomoč ob vsakem času. Zato priporočam vsem, ki hočejo biti ob svojih težkih trenutkih obkroženi s tolažbo in oporo — za povrhu pa še z močjo zakramentov, saj v naši stavbi biva več duhovnikov! — da pridejo v JDD.

Spomnim se zadnjega dne počitnic leta 2016. Medtem ko sem pakirala vse potrebno za v Ljubljano, smo vsi jokali. Temu tragikomičnemu prizoru se vedno rada nasmejim, čeprav se mi je takrat zdelo, da odhajam za vedno. Nazaj sem bila že naslednji vikend in celi vasi sem razlagala svoje prigode s trolami ter svojim novim načinom meščanskega življenja. Začetek najverjetneje nikomur ni bil lahek, vendar nam je bilo vsem v domu skupno to, da smo domovci. In zaradi tega je bilo lažje.

Tako kot ostali imam tudi jaz veliko lepih spominov in še več nerodnih situacij. Veliko teh ste bili, na mojo žalost, tudi priča.

Stvari, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin v JDD-ju, so: seveda moje cimre, s katerimi so skupaj ugotavljale kompleksen sistem mestnega prevoza, s katerimi smo redno skrbele za urejenost naše sobe, imele karaoke in nočne obhode (zaradi varnosti mlajših letnikov, seveda), skrbele za pravilno postavitev pri vseh obrokih (da ni bilo goljufanja in tako naprej) …

V JDD-ju smo imeli ogromno dejavnosti, ki so zapolnile naš prosti čas. Sama sem najraje pela in pomagala pri organizaciji domskih plesov (redno sem podajala glasbene želje). V času božičnih, velikonočnih in ostalih praznikov smo v skupnem prostoru poskrbeli za dekoracijo, dobro vzdušje, tudi ko smo imeli veliko dela s šolo. Naša druga mama, vzgojiteljica, je bila vedno zraven. Tudi takrat, ko smo mislili, da smo v težki situaciji, popolnoma sami. Res je, da smo imeli domovci včasih razne konflikte, vendar smo vse rešili in veliko vlogo je tu imela prav vzgojiteljica. Vedno je imela zaloge sladkarij, kave in ljubezni. Osebno si vseh štirih let brez nje ne predstavljam. Spodbudila me je, ne le pri stvareh, v katerih sem dobra, ampak tudi na mojih šibkih področjih. Pri predmetih, ki nam niso najbolj ležali, smo si včasih pomagali kar sami. Dobili smo se po pouku, delali in naročili pice.

Še ena stvar, ki je ne bom pozabila, so bile molitve in maše (še posebej tiste, ki jih je imel duhovnik Zlobko). Vsaka pridiga, ki jo je imel, je bila blizu nam mladim.

V toplejših mesecih smo domovci igrali odbojko, košarko, imeli piknike in tudi čiščenje okolice. Sama nisem najboljša v odbojki in tudi košarka ni moje močno področje, zato sem raje poskrbela za glasbo, ki se je vrtela ob igri.

Seveda bi lahko še naštevala, vendar bi rada zaključila z mislijo, da sem hvaležna za vse, ki so razumeli, in za vse, ki so me naučili razumeti.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.