Prednosti vpisa v JDD – starši, zaposleni

In kako na čas, ki so ga njihovi otroci preživeli v dijaškem domu, gledajo starši in zaposleni?

Jegličev dijaški dom smo poznali že pred vstopom starejše hčerke v izobraževanje na Škofijski klasični gimnaziji. Kar štirikrat se je pred tem udeležila poletnih pevskih taborov oziroma projekta Slovenski otroški zbor. Poznali smo torej ustanovo in stavbo. Malo tudi ljudi. In prav ti se mi zdijo najpomembnejši. V štirih letih so se velikokrat izkazali z oporo in pristnim človeškim stikom. Predvsem tu mislim na vez z matično vzgojiteljico, ki se je potrudila, da je kljub skromnim stikom spoznala celo našo družino. Zaradi nje so bili občutki domotožja, s katerimi se je spopadala hčerka skozi ves prvi letnik, na koncu vendar premagani, v preostalih treh letih pa je bila sogovornica za marsikatero vprašanje, ki se staršem odpira ob odraščanju njihovih otrok.

V JDD je dijakom omogočeno, da razvijajo svoje talente in krepijo obvladovanje svojih slabih lastnosti. Zaradi dobro organiziranega časa imajo dijaki dovolj časa tako za učenje kot za prostočasne dejavnosti s svojimi prijatelji. Velika prednost je, da zjutraj lahko veliko dlje spijo, kot če bi bili vozači. Veliko imajo priložnosti za učno pomoč vrstnikov oz. starejših dijakov in seveda za medvrstniški pogovor, ki ga v tem obdobju še kako potrebujejo. Velika prednost je, da so vse strokovne službe na enem mestu. V kolikor dijak zaide v stisko, so tam vsi na voljo in se pomoč lahko prične takoj. S tem se lahko prepreči, da postane stiska še večja. Hvala vam, da ste mojega sina vzeli za svojega. Hvala vam, da ste poskrbeli, da je bil v dobri družbi. Hvala vam, da ste ga opozarjali na krščanske vrednote, in hvala vam, da ste namesto nas med tednom prenašali pubertetniške izpade. Hvala vam tudi, da ste mu omogočili, da je še naprej gojil svoj hobi.

Odločitev za bivanje v JDD je bila po izkušnji štirih let prebivanja v njem nedvomno prava. O dijaških domovih sem pred tem vedel le po pripovedovanju od staršev in dijakov, nekaj malega od medijev. Bivati v domu med srednjo šolo je bil izhod v sili, ker ni bilo druge možnosti. Dijaki iz različnih družinskih in socialnih okolij niso imeli druge možnosti. Življenje v domu ni prispevalo k večjemu učnemu in vzgojnemu uspehu. Nekatere zgodbe so vzbujale skrb. Tu je bilo že v začetku drugače. JDD je katoliška ustanova in se dopolnjuje s ŠKG. Zavod sv. Stanislava je imel že pred vojno velik sloves. Poznal sem nekaj pomembnih osebnosti, ki so v njem začele šolanje in svojo osebnostno in duhovno rast. Odločitev, da otroka vključimo v JDD, kjer bo živel med šolanjem v gimnaziji, ni nastala zaradi sile razmer, ampak na osnovi dobrih zgodb drugih in v zaupanju v zasebno in katoliško ustanovo. Temeljila je na vedenju, da je za otroka dobro, da se zgodaj postavi na svoje noge, postane bolj samostojen, se odlepi od doma in vstopa v samostojne odnose z vrstniki, vzgojitelji in učitelji. Oditi od doma je bil izziv, ki bolj vleče, kot je tesnoben. Dober glas je šel v vsako vas in iz prve roke smo lahko slišali zadovoljstvo in pohvale: delo v skupinah, pomoč vzgojiteljev, ki imajo otroke radi, medsebojne spodbude, programi ob šoli, glasba, šport, pogovori, duhovnost, ki pritegne. Starši in otrok smo vedeli, da gre v okolje, kjer je zagotovljena varnost, kjer nisi sam, ko si v težavah, kjer veljajo vrednote, ki so del nas in jih delimo s svojim mladostnikom, kjer vzgoja poteka nevsiljivo, vztrajno in zanesljivo. V JDD je bilo učenje urejeno, vzpodbude za vztrajnost in delovne navade so dijaki sprejemali in postajali kreativna skupnost. Ob vikendih, ob pogovorih v petkih sem vedel, da se moj otrok tam dobro počuti, ima prijatelje in raste v samostojno osebnost. Radovednost je dobila krila in potrditev, da napreduje v dobrem in v znanju. Odločitve za bivanje v JDD nismo nikoli obžalovali, bila je milost.

Kar ne morem verjeti, da naš sin že zaključuje srednješolsko izobraževanje in s tem tudi svoje triletno bivanje v JDD. V dom se je namreč vpisal v drugem letniku, ker je s tem pridobil veliko časa, ki ga je v prvem letniku porabil z vožnjo v šolo in domov. Z bivanjem v domu sva kot starša bila zelo zadovoljna in bi se vam vsem, tako vodstvu doma kot vzgojiteljici, najlepše zahvalila za vso vašo skrb in trud za naše otroke. Rekla bi samo, da nadaljujte s tem načinom dela.

Letošnje leto smo po prvi hčerki deset let neprekinjeno vezani kot družina s tremi dekleti, ki so se vsa šolala na gimnaziji in bivala v dijaškem domu, in lahko rečem, da z ženo nisva zaznala kake slabosti. Lahko da je bil kak nesporazum, a smo vse lahko uredili. Prednosti bivanja v dijaškem domu vidiva v tem, da sta šola in dom v isti stavbi, v veliki pomoči vzgojne skupine in v pomoči višjih letnikov nižjim, v kolikor je to potrebno. OGROMEN, RES VELIK POUDAREK, DA SE DIJAKI POVEŽEJO IN SI POMAGAJO MED SABO (namerno napisano z velikimi črkami, ker se nama zdi to res lepo). Dobre izbire predavateljev, ki so na roditeljskih sestankih (npr. zadnja o nevarnosti zasvojenosti). Duhovni vikendi, ki bi jim lahko rekli kar team building. Na koncu se lahko samo zahvaliva kolektivu in vam želiva še veliko uspehov.

Ko naši 15-letniki odhajajo od doma na pot šolanja in odraščanja, se tudi pri nas, starših, poraja veliko dvomov in strahov. Že ob spoznavnem vikendu in sprejemu naših otrok pa smo lahko začutili, da bodo naši otroci v Jegličevem dijaškem domu našli »drugo družino«, da bodo varni, v oskrbi dobrih ljudi in v prijateljski družbi. Naslednji tedni, meseci in leta so te pozitivne občutke samo okrepili.

Tudi mi, starši, smo se v JDD počutili skoraj kot doma. Prisrčna hvala za vse. Vztrajajte pri svojem poslanstvu! Zavedamo se, da morate prenašati veliko breme odgovornosti, da morate s čim boljšim občutkom uravnavati odnose do posameznikov in znotraj vzgojnih skupin, da morate prenašati (velikokrat neupravičene) kritike s strani nas, staršev. V spodbudo pa so vam lahko zagotovo generacije dijakov, maturantov, študentov, ljudi na odgovornih položajih, ki ste jim pomagali, jih vodili, sooblikovali njihove uspešne življenjske zgodbe.

Zakaj izbrati Jegličev dijaški dom:

  • Ker je življenje v njem dovolj zanimivo in pestro, da zna biti bivanje v njem prijetno in zadovoljujoče.
  • Ker se dijakom in dijakinjam v njem omogoča notranjo, duhovno rast z udeleževanjem pri različnih duhovnih “aktivnostih”.
  • Ker omogoča neverjetno bližino do zelo kvalitetne gimnazije (ŠKG) – lahko se gre v copatih.
  • Ker dijakom in dijakinjam omogoča obilo druženja znotraj (in tudi zunaj) vzgojnih skupin, mnogo športnega udejstvovanja (telovadnice, fitnes, plezalni steni, ročni nogomet …), organizirajo se plesi, razne športne prireditve …
  • Ker je v njem omogočena dobra medsebojna učna pomoč.
  • Ker je ogromno možnosti za kvalitetne, zanimive in lahko tudi sproščujoče pogovore, ki omogočajo in/ali vzpodbujajo osebnostno rast.
  • Ker nudi dovolj udobja za sproščeno in prijetno bivanje, v sobah za dve ali tri osebe, in so dijaki/-nje so “povezani” v vzgojnih skupinah istega letnika katerekoli šole (skoraj vedno), s svojim vzgojiteljem oz. vzgojiteljico.
  • Ker se omogoča popoldanska vadba raznih inštrumentov (tudi orgel v zavodski cerkvi).
  • Ker enostavno Je Dovolj Dober!

Ko greš v srednjo šolo, ne stopaš samo na svojo poklicno pot, stopaš tudi na pot rasti in intenzivnega odraščanja. V Jegličevem dijaškem domu pri tem dobiš podporo s strani vzgojiteljev in vrstnikov, dobiš nešteto priložnosti, ko poleg tega da prejemaš, tudi ti lahko daješ. Skupaj lažje rastemo. Sreča je sestavljena iz neštetih drobnih srečanj, ki ostanejo kot tihi spremljevalci s teboj vse življenje – tudi za to je pri nas veliko prostora.

Med dobrim in boljšim se vedno odločaj za najboljše. JDD je naj … Poleg dobrih prijateljev in dobrega učnega okolja, lahko prejmeš še za dušo in duha, skoraj kolikor hočeš. Mladi ste sposobni modrih odločitev, le prav vam jih je potrebno približati. JDD vam odstira vpogled v to področje. Ostalo je na vas.

“Vstani in hodi.” (Lk 5,23) Prijatelji, vzgojitelji, učilnica, kapela, pričakovanje vikendov in povratkov v dijaški dom … , da bi lahko stopili na svojo pot …, in bili “v tem, kar je mojega Očeta?” (Lk 2,49)

Jegličev dijaški dom – dom življenja, veselja in odnosov. Dom, kjer dijaki svoje talente unovčijo, da z njimi bogatijo cimre. Dom, kjer prebivata solidarnost in medsebojna pomoč. Dom, kjer lahko skupaj pojemo, se veselimo, molimo in tarnamo, jokamo in žalujemo. Dom, ki daje rast. Dom, kjer lahko v polnosti izkoristiš svojo mladost. Dom, kjer je Življenje doma.

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.